Pia je po svojih močeh dejavna v vodiški župniji, kjer med drugim skupaj s sovoditeljema vodi oratorij, prav tako je birmanska animatorka. V prostem času se rada udeležuje dogodkov v organizaciji Katoliške ali Salezijanske mladine, letos pa se v okviru projekta Pota s še sedmimi prostovoljci odpravlja v Argentino. Sicer pa rada kolesari in inštruira mlajše. Z nami je delila svoje razmišljanje o postu in smislu, ki ji ga daje.

Za kakšno postno držo si se odločila v letošnjem postu in zakaj?

Že v gimnaziji so fantje in kaplan veliko in navdušeno govorili o programu Eksodus 90. To je 90-dnevna priprava na veliko noč za moške. S prijateljicami pa smo se čudile, kako so lahko pozabili na dekleta. Ko se je pred lanskoletnim postnim časom začelo govoriti o Fiatu, »ženskem Eksodusu«, me je sicer mikalo, a se mi je seznam askez zdel precej dolg. Bila sem mnenja, da tako resen post nekako ni zame, da delam že toliko drugih stvari … Na letošnji Stični mladih pa sem spoznala Živo, s katero sva postali dobri prijateljici. Tudi ona si je želela poskusiti Fiat, čeprav je bila prepričana, da ji ne bo šlo. Pa sva si rekli, da poskusiva in kar bo, bo. Tako zdaj s skupino še približno desetih punc in skupno z več kot 700 ženskami po vsej Sloveniji poskušamo s pomočjo askez za telo, dušo in duha postajati vedno bolj take, kot si nas je zamislil Bog, ter graditi bolj trden odnos z njim in se pripravljati na veliko noč.

Bila sem mnenja, da tako resen post nekako ni zame, da delam že toliko drugih stvari.

Potem so tu še postne duhovne vaje v vsakdanjem življenju (PDVŽ), ki jih organizira Ignacijev dom duhovnosti. Jezuiti vsak teden pošljejo novo gradivo s svetopisemskimi odlomki in razmišljanjem. Udeleženci naj bi si nato vsak dan vzeli od 30 do 60 minut časa za molitev ob Božji besedi in si enkrat tedensko razmišljanja podelili v skupinah. V PDVŽ sem se vključila predvsem zato, ker upam, da mi bodo dajale novih moči in gorečnosti za Boga. To pa je med postenjem (sploh, če se ti precej upira) zelo koristno. S tem načinom duhovnih vaj sem se prvič srečala v letošnjem adventu. Meni je celoten koncept všeč predvsem zato, ker sem prej vedno mislila, da moram, če si želim biti najbolj »zares« z Bogom, iti nekam na duhovne vaje, po možnosti v tišino. Duhovne vaje v vsakdanjem življenju pa so namenjene ravno ljudem, ki nimajo časa za tak način poglobitve in želijo malo bolj intenzivno graditi odnos z Bogom v svojem običajnem življenju.

Pia je nekdanja dijakinja Škofijske klasične gimnazije. FOTO: Sara Bonča

Kaj zate pomeni postni čas? V čem vidiš njegov smisel?

Postni čas vidim predvsem kot čas spreobrnjenja, ko po svojih močeh poskušamo naravnati svoje misli, besede in dejanja na Boga ter tako rasti v svetosti. Ne zato, ker bi se bali Boga in mislili, da nas nima rad, dokler nismo perfektni, ampak bolj zato, ker zaupamo, da on najbolj ve, kaj je dobro za nas, kako bomo najbolj srečni. V praksi seveda to pogosto težko verjameš, sploh, kadar je odpoved zahtevna ali nisi najboljše volje. Ob tem se poskušam učiti, naj moja vera ne temelji na čustvih, občutkih, ampak naj postaja vedno bolj stanovitna v vseh okoliščinah. Post naj bi nas torej naredil bolj svobodne, sposobne upirati se slabim navadam in krepi naš odnos z Bogom. To bi se potem moralo kazati v našem odnosu do drugih, v katerih naj bi videli Jezusa. Tukaj sama pri sebi vidim še precej možnosti za napredek.

Zakaj misliš, da je postni čas zanimiv in privlačen tudi za mladega človeka?

Mislim, da je postni čas zanimiv za vsakega kristjana, ki ima oziroma si želi osebnega odnosa z Bogom, in to ne glede na starost. Po mojih izkušnjah se morda najbolj razlikujemo po tem, da mladim še toliko več pomeni skupnost, v kateri lahko gradimo odnose s sebi podobnimi vrstniki. Odrasli lahko to občestvenost gradijo v zakonskem odnosu, svoji družini. V srednji šoli (če seveda ni katoliška) ali na faksu pa se ti lahko hitro zazdi, da si poseben, drugačen od drugih, da ne spadaš zares tja. Zaradi tega se lahko osamiš ali pa se prilagodiš družbi in se tako oddaljiš od Boga. Postni čas pa večina kristjanov jemlje dokaj resno, po navadi postne akcije predvidevajo sodelovanje v manjših skupinah. Tako obstaja velika verjetnost, da boš navezal stike z drugimi mladimi, s katerimi se boš spodbujal na poti svetosti.

19-letnica je študentka fizike in matematike. FOTO: Zarja Gajšek

Si spodbudila tudi koga od družinskih članov ali prijateljev, da se odloči za kakšno postno akcijo, držo ali odpoved?

K Fiatu sem poleg Žive povabila tudi sošolko Zarjo, ki je v tem obdobju tudi moje »sidro« (tista v skupini, s katero naj bi se bolj pogosto slišali, molili druga za drugo,…), kar se mi zdi velik dar za najin odnos. Glede PDVŽ pa so se jezuiti strinjali, da naredim malo reklame v različnih skupinah, v katere sem bila vključena. Tako sem poskušala spodbujati predvsem znance prek družbenih omrežij, mailing list. Nekatere, za katere se mi je zdelo, da je bolj verjetno, da se bodo odzvali, pa sem povabila tudi osebno.

Post naj bi nas spodbudil k spreobrnjenju in poboljšanju. Na katerih področjih naj bi se človek v današnjem svetu moral spremeniti?

Največjo možnost za spremembe vidim pri kristjanih, ki so to le iz družinske navade. Tudi sama sem bila pred leti ena izmed njih. Zdelo se mi je, da sem ravno prav verna, dovolj dobra glede na moralne standarde, da ustrezam nekim nenapisanim vaškim kriterijem, ker grem skoraj vsako nedeljo k maši. Ko si v stanju kristjana iz navade, morda niti zares ne verjameš v obstoj Boga, ne poskušaš navezati odnosa z njim, definitivno pa ti ne predstavlja smisla življenja. Zdi se mi, da ti je takrat najtežje približati osebnega Boga, ki se zate zanima, še več, ki te ima rad bolj kot kdor koli. Na nas, ki smo to do zdaj vsaj približno sprejeli, pa je, da zanje molimo, se postimo in jim izkazujemo nepričakovano ljubezen. S svojim načinom življenja lahko kažemo, da biti veren lahko pomeni tudi nekaj več, da te vera lahko popolnoma spremeni. Postni čas je lepa priložnost za to.

Pia na enem od slavilnih večerov. FOTO: Rok Lužnik

Papež Frančišek nas v postnem času spodbuja k dobrim delom. Katera so v tvojih očeh dobra dela, ki jih lahko storimo za bližnje ali neznane ljudi?

Definitivno lahko za oboje molimo oziroma se postimo. Kaj konkretno lahko naredi, pa mislim, da je odvisno od vsakega posameznika in od tega, kaj že počne in česa še ne. Lahko namenimo več časa tistim bližnjim, s katerimi se ne razumemo najbolje, gremo z njimi na sprehod, izlet ali samo pogledamo skupaj kakšen film. Sploh starejšim ljudem že to, da samo sediš zraven njih med gledanjem kakšne oddaje, lahko po mojih izkušnjah veliko pomeni. Starše zagotovo razveseli, če opravimo kakšno gospodinjsko delo več, nepričakovano spečemo pecivo, pomagamo pri učenju mlajšim bratom ali sestram.

Zdelo se mi je, da sem ravno prav verna, dovolj dobra glede na moralne standarde, da ustrezam nekim nenapisanim vaškim kriterijem, ker grem skoraj vsako nedeljo k maši.

Pri izkazovanju ljubezni bližnjim ni slabo, če poskušamo ugotoviti, katerega izmed petih jezikov ljubezni (besede potrditve, posvečen čas, sprejemanje daril, usluge, dotik) govorijo, in se ravnati po tem, namesto da govorimo v jeziku, ki je nam najbolj domač. Že ta trud je lahko precej zahteven in neke vrste dobro delo. Konkretno dobro delo do neznanih ljudi, ki mi najprej pade na pamet, pa je darovanje denarja raznim dobrodelnim organizacijam in kupovanje malice brezdomcem. Lahko jim recimo podarimo čokolado (sploh če se v postnem času odpovedujemo sladkarijam), na katero prilepimo listek z Božjo besedo. Lahko si predstavljam, da tudi njim veliko pomeni, da je nekdo že vnaprej mislil nanje in jim za hrano tako ni bilo treba prosjačiti. Poleg tega pa jim na tak način ne priskrbimo le telesne, ampak tudi duhovno hrano.