Z znanstveno monografijo Petre Kolenc Srednjeveška cerkev sv. Mihaela v Šmihelu in vpliv gotskih tokov na Goriškem. Ob 550. obletnici prve omembe cerkve sv. Mihaela v Šmihelu, ki posega v podeželski del današnje Mestne občine Nova Gorica, je osvetljen še en srednjeveški biser na Goriškem, ki prav s častitljivo obletnico ozavešča o kulturni vpetosti Goriške v bogate umetnostnozgodovinske tokove, ki so pomembno vplivali na razvoj območja – to se je že v poznem srednjem veku začelo oblikovati v enoten kulturno-politični prostor.

Prav prepišnost Goriške, na stičišču številnih poti, ki so posredovale trgovske, gospodarske in kulturne stike, je vplivala na njeno dovzetnost za razvoj v enoten kulturni prostor, razdeljen šele po drugi svetovni vojni. Omenimo samo furlanske mojstre in goriške slikarje, ki so puščali sledi v osrednji Sloveniji in obratno, saj Goriška nikoli ni bila vase zaprt svet. Z novimi spoznanji avtorica odpira nova obzorja (zgodovinske) goriške povezanosti in vpetosti v srednjeevropske kulturne tokove.

Po sv. Mihaelu je poimenovana vasica Šmihel nad Ozeljanom

Slikovita cerkev, ki je našla zavetnika v sv. Mihaelu – po njem se je poimenovala tudi vasica Šmihel nad Ozeljanom v župniji Šempas na Goriškem, ki leži sredi južnih obronkov Trnovskega gozda, planote, ki zamejuje severozahodni del Vipavske doline –, se v pisnih virih prvič omenja leta 1471, zato je bila nedavna 550. obletnica njene najstarejše omembe povod, ki je sprožil dodatne raziskave, tako na polju arheologije (Vesna Merc in Mitja Pergar, Od novoveške lončenine do laserskih posnetkov: arheološka podoba Šmihela skozi prizmo arheologije mlajših obdobij), arhivskih virov (Tanja Martelanc, Podružnična cerkev sv. Mihaela v vizitacijskih zapiskih odposlanca oglejskega patriarha Jerneja Porcie iz leta 1570), cerkvene arhitekture (Robert Peskar, Cerkev sv. Mihaela in njeno mesto v razvoju gotske arhitekture na Goriškem) – ta je še poglobila razvojno sliko gotske arhitekture na Goriškem – kot tudi dragocenih gotskih poslikav (Gašper Cerkovnik), ki so z nedavnimi restavratorskimi posegi na freskah v prezbiteriju (Marta Bensa, Katja Kavkler, Petja Berginc) odkrili še nekaj neznank v samem ikonografskem programu poslikave, ki je bila sicer za tisti čas, sledeč starozavezni in novozavezni simboliki, standardna.

Poslikave so izšle iz suško-bodeško-prileške skupine freskantov

Knjiga prinaša tudi besedilo o simboliki sv. Mihaela (Andrea Bellavite) ter krajši opombi o baročnih oltarjih sv. Mihaela in sv. Blaža (Matej Klemenčič), v dodatku pa še razloži lokacijo Sv. Mihaela v odnosu do Vipavske doline (Marko Pogačnika). Cerkev sv. Mihaela in njena umestitev v zgodovinski kontekst in kulturne tokove s širšo sliko območja (gotika, barok) tako s samostojno knjigo ter poglobljeno umetnostnozgodovinsko interpretacijo dobiva še eno pomembno osvetlitev, ki s poznavanjem in ohranjanjem bogati tako goriški kot širše slovenski prostor, saj poroča o slikarskih rokah, ki so izšle iz suško-bodeško-prileške skupine freskantov, ki so v 15. stoletju delovali na zahodnem slovenskem narodnostnem robu.

Lidija Tavčar s knjigo Poskus rekonstrukcije narodnega muzeja Gorica 25. oktobra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Lidija Tavčar o neuresničenem Narodnem muzeju v Gorici

Založba ZRC je izdala knjigo Lidije Tavčar Poskus rekonstrukcije neuresničenega Narodnega muzeja v Gorici. 1910–1914. Ustanovitev slovenskega narodnega muzeja v Gorici in njegovo nastajanje pred prvo svetovno vojno je bilo nedvomno narodno napredno dejanje na Goriškem, enakovredno in enakomerno vpeto v razmere, skozi katere je potekal družbeni razvoj pri vseh Slovencih. Razlaga tega stanja pri Slovencih je bila potrebna zaradi lažjega razumevanje razmer, ki so pripravljale pot kulturnim pojavom in dejavnostim, tudi takim, ki so skrbele za kulturno dediščino in njeno ohranjevanje v ustanovah, kot so bili muzeji, knjižnice in arhivi ter sorodne zasebne zbirke posameznikov ali v ustanovah (župnijski arhivi, knjižnice raznih društev, šole) posebej pomembne za Slovence na zahodnem narodnostnem robu.

Poskus miselne rekonstrukcije neuresničenega muzeja

Avtorica se ukvarja predvsem z vprašanji, kako je slovenski muzej nastajal, kdo so bili njegovi pobudniki in uresničevalci, kdo so bili darovalci in kaj so darovali za nastajajočo muzejsko zbirko. Knjiga je tudi poskus miselne rekonstrukcije tega neuresničenega muzeja na osnovi dostopne literature in virov, med katerimi sta še posebej pomembna takratna lokalna časopisa Soča in Gorica, ki dajeta vpogled v zgodovinska dejstva, razkriva pa tudi življenjski utrip tedanjega slovenskega, posebej izobraženega prebivalstva v Gorici.

Ovrednotena preteklost slovenske nacionalne kulture in identitete

Avtorica dr. Lidija Tavčar, dolgoletna kustosinja Narodne galerije v Ljubljani, s koreninami na Goriškem, gre še dlje in nam v sklepnem poglavju bogate knjige oživi zamišljeno postavitev razstavnih predmetov. Tako imamo pred seboj skrbno premišljen imaginarni muzej ter skozi nabrane muzejske predmete ovrednoteno nevidno preteklost slovenske nacionalne kulture in identitete na zahodnem narodnostnem robu, v tudi slovenski Gorici.