Mednarodno uveljavljena dirigentka Petra Grassi, mlada tržaška Slovenka, doma iz Slivnega pri Trstu, je z odliko in pohvalo magistrirala iz zborovskega dirigiranja na konservatoriju v Trentu. Pred tem je z odliko končala študij klavirja in glasbene pedagogike na konservatoriju v Trstu, kjer je študirala tudi kompozicijo. Od leta 2015 pobira prestižne nagrade za zborovodje in dirigente na tekmovanjih po vsem svetu.

Celoten intervju je objavljen v 42. številki Družine.

Spoštovana Petra, ste izjemno uspešna, polnokrvna glasbenica – nagradam, katerih prejemnica ste, ni videti konca, zgoraj so navedene le najpomembnejše. Kakšna je razlika med tekmovanji, na katera se podajate s točno določenim zborom, ter tistimi, kjer kot dirigentka tekmujete sami? Katero tekmovanje/nagrado bi posebej izpostavili?

Ni rečeno, da dirigent, ki je uspešen na tekmovanju za dirigente, uspe tudi na tekmovanju z zborom, in vice versa. In ni rečeno, da kdor ne uspe na tekmovanju za dirigente, ni dober glasbenik. Tekmovati brez zbora je precej drugače; ko dirigiraš tujemu zboru, moraš biti zelo hiter, prav karizmatičen, sicer ti zbor ne sledi – tvoja ideja mora takoj funkcionirati, ustrezen način komunikacije in posledično takojšen učinek povedanega na zbor je v tem primeru ključnega pomena. Skladb ne izbiraš sam, temveč jih izžrebaš. Če pa tekmuješ s svojim zborom, lahko v daljšem časovnem obdobju vadiš tekmovalni program po lastnem izboru, popravljaš napake itd. /…/

Petra Grassi: V zboru prepevajo mladi slovenski in italijanski intelektualci, ki so o slovenski zgodovini na Tržaškem temeljito podučeni. Slovenska pesem pa je zastavonoša slovenske kulture. FOTO: Jana Jocif

Živite na dvojezičnem območju, delujete z različnimi zbori tako v Sloveniji kot v Italiji, od januarja 2020 ste dirigentka (najmlajša v zgodovini!) italijanskega nacionalnega zbora Coro Giovanile Italiano, vodite zbor Vikra, kako pri vsem tem gojite slovenstvo?

Slovenci v Italiji smo avtohtona narodna skupnost – ozemlje, na katerem živimo, so skozi zgodovino rezale meje različnih držav, mi pa smo ostali tu. Zbor Vikra, katerega ustanoviteljica sem, je slovenski pevski ansambel, ki sprejme medse tudi Italijane, če želijo opraviti tečaj slovenščine in če želijo prepevati slovenske skladbe. Pojemo pretežno slovensko literaturo, naše skladatelje – Kogoja, Merkuja ipd. Italijani se nam pridružujejo, ker vedo, da delamo dobro, ker smo zanimivi. V zboru prepevajo mladi slovenski in italijanski intelektualci, ki so o slovenski zgodovini na Tržaškem temeljito podučeni. Slovenska pesem pa je zastavonoša slovenske kulture. Ob slovenski pesmi hranimo svojo narodno identiteto. Če imaš kot manjšinski narod močno identiteto, te bo večinski narod sprejel. Toliko bolj se mi zdi to soočanje pomembno v Trstu, kjer se je začel eden najbolj temnih -izmov 20. stoletja, in z njim poskus iztrebljanja slovanskih narodov. Spomnimo se na požig slovenskega Narodnega doma v Trstu pred sto leti! /…/

Petra Grassi: Slovenci smo morali dolga stoletja preživeti brez lastne države. Denimo Slovenci v Italiji – kaj smo storili, ko so nam italijanski fašisti dejali: »Ne boš več prepeval slovensko!« Še bolj smo prepevali! FOTO: Jana Jocif

Pogosto ste žirantka v komisijah raznih zborovskih tekmovanj; v čem vidite vzrok, da Slovenci tako radi in tako množično prepevamo v zborih, kaj menite o kvaliteti slovenskega zborovstva?

Zelo sem hvaležna, da izhajam iz slovenske zborovske kulture, v svetu to dejstvo pomeni garancijo za kvaliteto. Slovenci smo morali dolga stoletja preživeti brez lastne države. Denimo Slovenci v Italiji – kaj smo storili, ko so nam italijanski fašisti dejali: »Ne boš več prepeval slovensko!« Še bolj smo prepevali! Lojze Bratuž, zakaj je umrl? Ker je rekel: »Še vedno bomo peli v cerkvi po slovensko, ker tako smo narod.« Ko ukradeš človeku jezik, pesem, ko mu ukradeš ime, to ni več narod. Ne samo tako, da ga streljaš – narod usahne, če mu vzameš kulturo. /…/

Celoten intervju je objavljen v 42. številki Družine.