Epidemija koronavirusa je zelo prizadela kulturne dejavnosti, tudi cerkveno petje. Tej »novi realnosti« se posveča nova številka Cerkvenega glasbenika. Že v uvodniku, ki ga obljavljamo spodaj, je Tomaž Faganel predstavil, kako doživlja stanje, v katerem so se znašli pevci.

(Ne)varnost prepevanja

Nenavaden čas, letošnja pomlad, v našem vsakdanu, na naših »delovnih mestih« na cerkvenih korih. Ko je po odgovornem odzivu na zdravstvene ukrepe cerkvena glasba utihnila, ne povsod, v najbolj iznajdljivih okoljih se je slišala!, ko smo se o veliki noči na naš prispevek k zanosu praznika samo spomnili, smo se vznemirjeno spraševali, kdaj s pevci spet premerim stopnice na kor, kdaj bo nedelja spet moja nedelja.

Spremljamo raznovrstne raziskave in mnenja o (ne)varnosti prepevanja v skupini, na vaji, pri maši na mojem koru, če in kako na vaji, če in kako spet z zborom na koru. Preden odtehtam in odločim, kako varno z mojim zborom, na koru in na vaji, mi pomaga tudi mnenje za to poklicanih svetovalcev. Odgovorno ga prilagajam možnostim mojega cerkvenoglasbenega okolja.

Naše glasbeništvo je ta čas lahko »ogrožajoče«, smo prebrali, kako kužen da je izdihani zrak okrog glasbenika, ki piha, ki trobi, kaj vse nosi s seboj aerosol predanega in zavzetega tenorista v mojem zboru. Iščem rešitev za moje glasbeništvo, za mojo cerkveno glasbo. Spodbujam občestveno petje, na široko »raztreseno« po klopeh, pri njem sodelujejo tudi pevci mojega zbora.

(Pre)majhni pevski kor na njem primerne razdalje med pevci ne morem zagotoviti je problem in moja odgovornost. Saj res, v primerno veliki in ne polni cerkvi zapojem z veliko razdaljo med pevci v stranski cerkveni ladji, morda v prezbiteriju. Zbor bo zvenel bolj kleno, razdalja med pevci bo prispevala k pevski samozavesti posameznikov. Na podobno »oddaljen« način lahko z zborom vadim, saj primerno velik prostor vendar najdem.

Kretnje in gibi namesto govorjenja

Prebral sem o možnem prenosu okužbe s kapljicami glasnega, preveč vznesenega govorjenja. Zavem se, da mojim pevcem vse preveč govorim in razlagam, kako naj z glasbo, kaj je dobro, kaj lahko drugače, bolje. Zavem se, da premalo jasno pokažem, pomagati si moram z besedo, moja roka, njen gib nista dovolj, premalo sta jasna, zgovorna. Priporočena »molčečnost« je zdaj moja priložnost. Redka priložnost, da v času »molčanja« o svojem dirigiranju samokritično razmislim, da vadim brez govorjenja, da vse o glasbi sporočim z odmerjenim in jasnim gibom roke, da pokažem, razumljivo in nedvoumno, saj dobri dirigenti ne govorimo, govori naš gib rok in preko njega glasba.

Tu smo, da pokažemo, da govorimo z gibom in izrazom, kdaj in kako, kdaj sta konec in začetek, kaj je tiho, kaj glasno, poudarjeno, kaj vezano, zadržano, kaj skrivnostno, vzneseno ali slovesno … Ko začutim povezanost giba s slehernim pevcem, začutim, da lahko z gibom nadziram in urejam tudi zborovo intonacijo, da moj gib priostri moje uho, moj občutek zanjo.

Na koru med petjem ne morem govoriti, zato pa na vaji preveč. Redka priložnost, da v duhovno sporočilo glasbe ne posegam z besedo, da ostrino mojega giba vodi glasba, ne beseda.

Več v novi številki Cerkvenega glasbenika

V Cerkvenem glasbeniku se z izborom svojih skladb prvič predstavlja tržaška glasbenica Dina Slama. V osrednjem pogovoru je izčrpno predstavljeno njeno pestro glasbeno delovanje, ki vključuje tudi komponiranje, predvsem za potrebe cerkvenega pevskega zbora pri Sv. Jakobu v Trstu.

V Pevski delavnici predstavljamo Zborovsko upevanje, ob 250-letnici smrti Giuseppeja Tartinija razkrivamo značaj in uporabo Tartini-Vallottijeve uglasitve,

V okviru praznovanja 100-letnice Univerze v Ljubljani in 80-letnice Akademije za glasbo pa smo obiskali mednarodne dneve Oddelka za sakralno glasbo. V Crnogrobu smo si ogledali obnovljene orgle, po stopnicah na kor pa smo se povzpeli z Gabrijelo Grabušnik, študentko sakralne glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani ter organistko in zborovodkinjo v župniji Št. Ilj v Slovenskih goricah.