V prvem delu je dr. Možina skozi pogovor, ki ga je moderiral zgodovinarski kolega dr. Renato Podbersič, sodelavec Študijskega centra za narodno spravo, predstavil temeljna spoznanja odmevne študije Slovenski razkol, ki v že osmem ponatisu prihaja med bralce v celotnem slovenskem kulturnem prostoru. Zelo pomenljivo je, da se je dr. Možina odzval na vabilo in knjigo predstavil tudi v Kočevju. Res je, poslušalstvo ni bilo tako številno kot na desetinah drugih predstavitev, ki jih je imel po drugih slovenskih krajih, a odrešilno sporočilo resnice, ki jo Slovenski razkol prinaša v narodno skupnost, prav v kočevskem okolju, kruto zaznamovanem s totalitarnim primežem, odmeva še močneje in bolj prepričljivo. Sploh v času, ko so v Kočevju (upamo, da res le) začasno shranjeni posmrtni ostanki 3.200 žrtev, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu.

Zakaj je danes, globoko v 21. stoletju, sploh potrebno govoriti o koreninah in posledicah razkola, ki se je na Slovenskem zaradi revolucionarnega nasilja zgodil v letih 1941/42?

Eno izmed vprašanj, ki jih je dr. Podbersič zastavil dr. Možini, je bilo tudi: zakaj je danes, globoko v 21. stoletju, sploh potrebno govoriti o koreninah in posledicah razkola, ki se je na Slovenskem zaradi revolucionarnega nasilja zgodil v letih 1941/42 (kar dokumentirano in podprto s številnimi doslej manj znanimi ali pa sploh neznanimi viri) predstavlja študija Slovenski razkol?) Avtorjev odgovor je bil jasen: »Ker so te stvari še žive.« Po drugi svetovni vojni smo imeli režim, ki je na razdoru, ki ga je sam zavestno in zločinsko povzročil, gradil celotno politiko in več kot polovici slovenskega naroda ni dovolil dihati. 

Zgodovinarja dr. Jože Možina in dr. Renato Podbersič na pogovornem večeru v Kočevju. FOTO: M.M.Š.

Kali tega razdora pa so v narodu ostale nezdravljene do danes. Edini način, kako se spopasti s temi travmami, ki se slovenstvu vedno znova vračajo in so očitno postale del njegove genetske strukture, je soočenje z resnico. V travmatizirani in nereflektirani preteklosti je ključ za razumevanje strahovite napetosti, ki je še vedno v narodu – ta ključ pa odklepa vrata drugačne prihodnosti le tako in takrat, ko iščemo resnico in ji dovolimo, da nas nagovori in tako spremeni. V tem je tudi njen nenadomestljivi spravni potencial.

Resnica prav po podvigih, kakršna je Možinova monografija (Peterle se je zavzel za njen prevod v glavne tuje jezike), nezaustavljivo prihaja na dan.

Prav možnost ali nemožnost sprave je bila vstopna točka, ko je v drugem delu pogovornega večera prišel k besedi tudi predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle. Sam je v veliko primerih, ki jih osebno pozna, doživel uresničenje medosebne sprave, ni pa se do danes zgodilo marsikaj, za kar bi morali poskrbeti kot nacija. Mnogi še vedno ne vedo, kje so bili ubiti in zakopani njihovi svojci, ne vedo in najbrž nikoli ne bodo izvedeli, kdo so bili njihovi morilci. A kljub temu: resnica prav po podvigih, kakršna je Možinova monografija (Peterle se je zavzel za njen prevod v glavne tuje jezike), nezaustavljivo prihaja na dan. In ljudje jo tudi iščejo. Predsednik Združenja VSO je iz lastnih izkušenj povedal: kamor koli je prišel na kateri koli politični sestanek »od Primorske do Prekmurja, od Koroške do Kočevske in Bele krajine«, ni bilo srečanja, na katerem ne bi govorili o tem, o čemer piše dr. Možina: zgodba medvojnega razkola, ki so ga povzročili komunisti, nas je zaznamovala politično, kulturno, epigenetsko – to zgodbo moramo še zdaj živeti, a moramo najti tudi pot iz nje. In to je pot, ki vodi preko resnicoljubnosti in etične občutljivosti, kot to svetuje tudi znana izjava SAZU o slovenski spravi.

Danes na površje spet prihaja zmerjanje s fašisti in izdajalci, vplivni krogi nas potiskajo v govorico iz razklanega leta 1942.

Če nas torej ena – revolucionarna, totalitarna, zločinska – zgodba ločuje, pa imamo v našem nacionalnem jedru zgodbo, ki povezuje: in to je združevalna pripoved o demokratizaciji in osamosvojitvi. To je zgodba, v kateri je na volitvah aprila 1990 Demos po demokratični, ne revolucionarni poti dobil oblast – a ne zaradi oblasti same, temveč zaradi uresničitve državniškega projekta, tega »slovenskega skupaj«, ki je partijsko paradigmo sovražnega izključevanja spremenil v model dobronamernega sodelovanja. A žal se ta model, kot vidimo v zadnjem času, ni uveljavil kot nekaj trajnega. Danes na površje spet prihaja zmerjanje s fašisti in izdajalci, vplivni krogi nas potiskajo v govorico iz razklanega leta 1942, oživljajo totalitarno mitologijo in ideologijo, brišejo pa spomin na povezovalno osamosvojitev. Tako smo tudi doživeli, da ena demokratično izvoljena vlada končno, po 30 letih, ustanovi muzej, posvečen osamosvojitvi, druga pa ga ukine. Še en dokaz več za ugotovitev, ki jo Lojze Peterle večkrat ponovi: Res smo se osamosvojili, nismo pa se (še) osvobodili.

To je potrdil tudi dr. Jože Možina: kar danes preseneča, celo šokira, je to, kako nekateri dobesedno nočejo, da bi gradili na osamosvojitvenem slovenskem skupaj; imamo namreč levo opcijo, ki začne vsakič, ko se znajde v oblastni abstinenci in želi znova prevladati preko vrste in mimo demokratičnih norm, obujati prvine totalitarnega režima in slovenskega razkola.

V procesu resničnega osvobajanja od takih regresij ima (ne le) simbolno mesto tudi zgodba okoli omenjenega Muzeja slovenske osamosvojitve. V Združenju VSO ob njegovi ukinitvi ne bodo ostali križem rok. Po tem, ko je sedanja oblast popolnoma ignorirala pobude za odprt dialog o tem tematiki, napovedujejo množično zborovanje in oblikovanje široke koalicije v podporo muzeju; vztrajali bodo pri zahtevi, da mora biti to muzej državnega pomena v prestolnici; v združenju načrtujejo simpozijsko srečanje zgodovinarjev in politikov, ki bo osvetlilo ločevalne prvine iz časa revolucije in povezovalne iz časa demokratizacije in osamosvajanja; zlasti pa si bodo prizadevali, da bi tudi mladi v šolah kaj več – ali pa sploh kaj – izvedeli o osamosvajanju.

Res je bil Muzej slovenske osamosvojitve formalno ukinjen, a ostaja muzej v srcu, in tam ga ne morejo ukiniti!

Lojze Peterle je svoj nastop sklenil z zagotovilom: »Res je bil Muzej slovenske osamosvojitve formalno ukinjen, a ostaja muzej v srcu, in tam ga ne morejo ukiniti!« Iz tega zagotovila izhaja zaveza za nadaljnje prizadevanje za ustanovitev javne muzejske ustanove kot točke, kjer bodo mladi – in seveda vsi drugi – lahko krepili domovinsko, domoljubno in državotvorno zavest.