Zasebno življenje

Peter Šumi, rojen 29. junija 1895 v Kranju, je bil četrti otrok svojih staršev. Imel je tri sestre in štiri brate. Doma so imeli mesarijo in gostilno, ki se ji je po domače reklo »pri Plementezarji«, dedek pa je posedoval grad v Preddvoru. Peter je bil živahen otrok. Izključen je bil iz gimnazije v Ljubljani, nato pa je gimnazijo zaključil v Kočevju. Po maturi je bil bančni uslužbenec v Trstu, kjer se je družil s Karlom Fuksom (prav tako vrhunski telovadec iz Metlike), ki ga je nagovarjal, naj zaradi bližajoče se vojne odideta v ZDA. Fuks je res odšel v ZDA, Peter pa je odšel v Beograd, kjer je dočakal začetek prve svetovne vojne. Kot zaveden Slovenec in Slovan se je pridružil srbski vojski, toda kmalu zbolel za tifusom in škrlatinko hkrati ter tako ostal na srbskem podeželju. Ob prihodu nemške vojske so ga zaprli kot dezerterja in poslali skozi Budimpešto v Ljubljano, kjer bi mu morali soditi za dezerterstvo. K sreči je njegov bratranec, vojaški sodnik, zažgal vso dokumentacijo. Petra so tako osvobodili in ga leta 1915 poslali na soško fronto, kjer je dočakal konec vojne. Leta 1920 se je poročil, imel je dve hčerki. Po vojni sta z bratom Francetom ustanovila podjetje Atlant za tovarniško izdelovanje gumijastih izdelkov in reparatur in gumijevih koles. Zaradi gospodarske krize sta v letih 1929‒1932 izgubila celoten vložek v podjetje, ki se danes imenuje Sava Kranj. Po odprodaji Atlanta se je Peter zaposlil v bančništvu, kjer je delal do začetka druge svetovne vojne. Med vojno je bil doma, ni bil niti v službi, niti v vojski. Po vojni je leta 1945 najprej služboval v Trstu v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru, nato pa se je leta 1947 preselil (pobegnil) v Švico. Kmalu je za njim prišla tudi žena, ki pa ni mogla dobiti dovoljenja za bivanje. Zato sta se preselila na Dunaj, kjer je Peter umrl 21. 5. 1981. Po letu 1970, ko se je režim doma nekoliko omehčal, se je vrnil v Slovenijo, kjer je občasno živel na Bledu. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Od zmage do zmage

Na telovadno pot je stopil v kranjskem sokolskem društvu leta 1902. Takrat ga je za to zvrst telesnokulturne dejavnosti navdušil brat France, ki je v družini veljal za boljšega telovadca kot Peter. Leta 1907 je bil s kranjskim naraščajem v Pragi na vseslovanskem sokolskem zletu. Leta 1912 je prišel v Ljubljanskega sokola, kjer je vadil pod vodstvom dr. Viktorja Murnika. Prvo mednarodno tekmovanje, ki se ga je udeležil, je bilo leta 1912 v Pragi, na vsesokolskem zletu v vrsti srednjega oddelka Ljubljanskega sokola.

Mednarodno telovadno tekmovanje v Ljubljani

Mednarodna telovadna zveza (FIG), ki je nastala leta 1881, je najstarejša mednarodna športna zveza. Njen temeljni cilj je bil izmenjava znanja o telovadbi. Po prvih olimpijskih igrah moderne dobe leta 1896 je FIG želela omogočiti tudi tekmovanja v telovadbi. Leta 1903 so izvedli prvo mednarodno tekmovanje (kasneje tudi v uradnih dokumentih označeno za svetovno prvenstvo) v Antwerpnu v Belgiji. Slovenska sokolska zveza se je FIG priključila leta 1907. Od tedaj Slovenci sodelujemo na svetovnih prvenstvih, ki jih prireja FIG. Na 11. kongresu FIG leta 1921 so sklenili, da v čast novi državi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, organizacijo 7. svetovnega prvenstva zaupajo Ljubljani, in sicer v času 1. jugoslovanskega vsesokolskega zleta. Sokoli so v Zupančičevi jami naredili stadion, ki je lahko sprejel več kot 55.000 gledalcev (maketo stadiona si lahko ogledate v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri). Kako velika prireditev je to bila, pove dejstvo, da so v tednu zleta železnice prepeljale pol milijona potnikov.

Peter Šumi se je odlično izkazal in bil najboljši v skoku v višino, plavanju, na krogih in drogu, drugi najboljši na konju z ročaji in tretji najboljši v teku na 100 metrov in v prosti vaji, kar mu je na koncu prineslo naslov svetovnega prvaka v mnogoboju.

Priprave telovadcev na prvo veliko tekmovanje na slovenskih tleh je vodil dr. Viktor Murnik, na zaključnih pripravah so vadili od 9.00 do 13.00 in popoldne od 17.00 do mraka. Atletske discipline so vadili na telovadišču Sokola I na Taboru, najmanj so se ukvarjali s suvanjem krogle. Plavali so trikrat na teden v Ljubljanici. Plavanje jim je bila prijetna osvežitev, po tem pa so na stroške sokolske zveze dobili okrepčilo v slaščičarni.

Za avgustovski nastop pred domačimi gledalci je dr. Murnik izbral Petra Šumija, Vlada Simončiča, Staneta Derganca, Staneta Vidmarja, Slavka Hlastana in Leona Štuklja, rezervi sta bila Ivan Porenta in Mihael Oswald. Za vse razen Vidmarja je bilo to prvo veliko svetovno tekmovanje. Tekmovali so v disciplinah posameznikov obvezne in poljubne proste sestave, sestave na drogu, bradlji, konju z ročaji in krogih, v skoku v višino, teku na 100 metrov, suvanju krogle in plavanju na 50 metrov prosto. Atletske discipline in plavanje so ocenjevali s točkami od 0 do 10 glede na doseženi rezultat. Plavali so v Ljubljanici.

Peter Šumi se je odlično izkazal in bil najboljši v skoku v višino, plavanju, na krogih in drogu, drugi najboljši na konju z ročaji in tretji najboljši v teku na 100 metrov in v prosti vaji, kar mu je na koncu prineslo naslov svetovnega prvaka v mnogoboju (ki si ga je delil skupaj s Čehom Františkom Pehačkom), v vrsti pa skupno drugo mesto.

Mednarodna tekmovanja v tujini

Čeprav je bil Peter Šumi odličen na orodjih, leta 1924 ni tekmoval na olimpijskih igrah v Parizu. Pariške igre je kot odličen orodni telovadec izkoristil Leon Štukelj in zmagal v mnogoboju in na drogu.

Svetovno prvenstvo v Lyonu leta 1926 je bilo maja. Slovenci so poudarjeno vadili na orodjih, vadili so tudi atletske discipline, plavanja niso resno vadili, ker v Ljubljani ni bilo zimskega bazena. Plavat so hodili v zdravilišče Laško, kjer pa so se bolj namakali kot vadili. Na prvenstvu v Lyonu so tekmovali v obvezni in poljubni sestavi na drogu, bradlji, krogih, konju z ročaji in prosti sestavi, v atletskih disciplinah (tek na 100 metrov, skok v višino, suvanje krogle, plavanje 50 metrov prosto in plezanje po 8 metrov visoki vrvi v prednosu). V vrsti so bili Peter Šumi, Stane Derganc, Jože Primožič, Leon Štukelj, Srečko Sršen, Stane Vidmar, Oto Zupan in Mihael Oswald. Peter Šumi je bil najboljši v plezanju (vrv je preplezal v 9.00 sekundah), tretji v prosti sestavi in plavanju, ob uspešnih ostalih dosežkih je bilo to dovolj za prepričljivo zmago v mnogoboju.

Peter Šumi je tako postal prvi, ki je dvakrat zapored postal svetovni prvak v telovadbi. Ta dosežek je ponovil v letih 2006 in 2007 kitajski telovadec Yang Wei, izboljšal pa japonski telovadec Kohei Uchimura, ki je kar šestkrat zapored postal zmagovalec v mnogoboju ‒ v letih 2009 do 2015 (seveda samo v orodni telovadbi).

Šumi ni poznal “boljšega” in “slabega” orodja, prav tako ni poznal atletske panoge, ki mu ne bi “ležala”.«

Peter Šumi je kot telovadec že izvajal veletoč nazaj na krogih na stegnjenih rokah. To je še danes zahtevna naloga, kljub bistveno bolj elastičnemu orodju in varnostnim jermenčkom, ki jih v njegovem času ni bilo. Na bradlji je med drugim izvajal iz opore na lahteh v zakolebu vzporo do stoje na rokah. Na preskoku je izvajal plovko s prijemom na začetku konja – konj je bil takrat daljši in na enem delu (vratu) daljši in ožji kot na drugem delu (hrbtu); odrivne elastične deske takrat ni bilo. Na konju z ročaji je obvladal odbočna kolesa ter odbočne prehode. Čeprav je bil odličen orodni telovadec, je bil tudi zelo dober atlet. V času športnega udejstvovanja je skočil v višino 1,70 m in pri skoku s palico dosegel rezultat 2,70 m.

Njegov sotekmovalec Boris Gregorka (tudi vaditelj Miroslava Cerarja) takole piše o Petru Šumiju: »Peter Šumi je bil izredno dober tekmovalec. Njegovi vrstniki smo ga pravzaprav spoznali vedno šele na tekmi. On spodrsljajev na nobenem orodju ni poznal, na tekmi je vedno naredil lepše in več, kakor smo od njega pričakovali. Nog ni nikoli pokrčil. Pravilne sestave so bile dovršeno prikazane, tako, da je moral pri vseh sodnikih uspeti. Ni poznal “boljšega” in “slabega” orodja, prav tako ni poznal atletske panoge, ki mu ne bi “ležala”.«

Skoraj do smrti je bil telesno zelo dejaven in je skrbel za svojo telesno pripravljenost. Veliko časa je preživel v naravi, saj je bil lovec, še pri osemdesetih letih je smučal in plaval. Leta 1979 je začel bolehati in poležavati, stanje se mu je zaradi raka vidno slabšalo in zaradi te bolezni je tudi umrl.

Zaradi odličnih rezultatov v orodni telovadbi, atletskih disciplinah, plavanju (treh temeljnih športnih panogah) in plezanju lahko z gotovostjo trdimo, da je bil Peter Šumi najbolj vsestranski slovenski športnik.

Članek si lahko v celoti preberete v novi izdaji revije SLO časi, kraji, ljudje.