Peter Sitar je nekdanji vrhunski smučar, ki je svojo kariero končal zaradi nesreče. Strast do smučanja je ohranil kot učitelj in trener, sodeloval pa je tudi z najboljšimi slovenskimi in hrvaškimi smučarji. Njegov doprinos športu je bil izjemen, saj je s strastjo prenašal znanje na mlajše generacije.

Peter Siter je tekmoval tudi v smuku. FOTO: Osebni arhiv 

V intervjuju nam je zaupal, kaj ga je spodbudilo k prehodu v pedagoško delo, kako kot profesor športne vzgoje v Mariboru uči svoje študente pomembnosti poti do cilja in kako pristopa k poučevanju športne vzgoje. 

Kaj vas je motiviralo, da ste se iz tekmovalnega športa preusmerili v pedagoško delo?

Prav gotovo prehitro končana tekmovalna pot. Želja po vrnitvi v moje smučanje je bila velika. Kot smučarski demonstrator, učitelj smučanja sem zgodaj dobil priložnost in vpogled v dragoceno pedagoško in strokovno delo. Kot prvošolec OŠ Franca Rozmana Staneta, sem na vprašanje razredničarke, drage učiteljice Fideršek, "kaj bi pa ti bil Peter"?, odgovoril kot iz topa. Jaz bom tovariš za telovadbo!

Peter Sitar je predan svoje delu in aktivnemu načinu življenja. FOTO: Domen Permozer

Takrat, skozi odraščanje in še danes, me moj poklic in delo športnega pedagoga zapolnjuje in zadovoljuje. Verjamem, da moja predanost in pozitiven odnos do dela vplivata na zadovoljstvo tistih, s katerimi sodelujem. Biti pedagog pomeni biti predan tistim, ki jih učimo, in včasih tudi sebi.

Kako kot profesor športne vzgoje na Filozofski fakulteti v Mariboru prenašate vrednote, kot je pomembnost poti do cilja in ne samega cilja, na svoje študente?

Učitelji v visokem šolstvu, še posebej v športni vzgoji, se srečujemo z različnimi mnenji študentov. V zadnjih letih opažamo zmanjšan interes za telesno dejavnost, a me veseli, ko študenti prepoznajo moje navdušenje: "Vidi se, da ima to profesor RAD." To je temelj, na katerem gradimo.

Študentsko drsanje. FOTO: Osebni arhiv 

Moja pedagoška pot se je začela na OŠ Bratov Polančičev v Mariboru, kjer sem imel izjemno izkušnjo z otroki in mladostniki ter podporo staršev in naravnega okolja. Srečanja z Olimpijonikom Leonom Štukljem so bila nepozabna, saj so učenci lahko iz prve roke čutili zadovoljstvo nad lastno aktivnostjo.

S študenti izbirnega predmeta Šport in humanistika na Lovrenških jezerih. FOTO: Osebni arhiv 

Danes je situacija drugačna. Bolonjska prenova je povzročila izgubo reguliranega odnosa do športne vzgoje. Na Univerzi v Mariboru študenti lahko zaključijo študij brez telesne aktivnosti, kar je v nasprotju s prejšnjim sistemom, kjer so morali izbrati športne predmete v obsegu 180 ur. Na voljo so redki športno obarvani predmeti, ki so ovrednoteni s kreditnimi točkami, vendar se vanje vključujejo predvsem študenti, ki gojijo pozitiven odnos do športa in živijo zdrav življenjski slog.

V šolski prostor vstopajo 'drugačni' otroci, katerih novodobne razvade jemljejo čas za prvinsko odraščanje. (Peter Sitar)

Ali menite, da je trenutna športna vzgoja v šolah ustrezno zasnovana za spodbujanje otrok k dolgoročnemu ukvarjanju s športom?

Mislim, da ne. Zakaj? Preprosto zato, ker v šolski prostor vstopajo "drugačni" otroci. Vse novodobne razvade mladim jemljejo čas za prvinsko odraščanje. Pri tem imam v mislih predvsem izgubljene popoldanske dejavnosti s prijatelji, na dvoriščih in igriščih. Neprecenljive in v današnjem času z ničemer nadomeščene. Športni pedagogi v osnovni šoli težko nadomestijo gibalni primanjkljaj, s katerim otroci vstopajo v šolo. Obstoječi učni načrti in predvideni obseg ur ne zadoščajo. Razmisliti bi morali o "domačih nalogah" tudi pri športu.

Univerzitetni športni center Leona Štuklja. FOTO: Osebni arhiv 

Kaj pravite, ali lahko tehnologija pomaga pri vključevanju mladih v šport?

Ne verjamem, da lahko tehnologija nadomesti vstopno okolje za dodatno ukvarjanje mladih s športom. Kot pri večini stvari velja, da kolikor vložiš, toliko dobiš. Lahko pa izjemen razvoj na področju različnih tehnologij prispeva k lažjemu, bolj motiviranemu začetku. V primeru električnih koles zagotovo DA! Za vse ostalo pa težko rečem. Po drugi strani pa električni skiroji ne podpirajo športnega opismenjevanja in razvoja telesnih sposobnosti. Kljub temu pa so na spletu dostopne različne vadbe, fitnes programi in tehnike sproščanja, ki lahko predstavljajo pozitivno okolje za motivacijo in začetek aktivnosti. Seveda se s tem morda ne bodo strinjali vsi.

Starši lahko največ naredijo tako, da otroku podarijo svoj čas. (Peter Sitar)

Resno ukvarjanje s športom je postalo drago. Veliko športnih dejavnosti je plačljivih. Kako kot pedagog pristopate k vprašanju finančne neenakosti, ki omejuje dostopnost do športa za vse otroke in mlade?

Vprašanje dostopnosti do športa predstavlja danes pred družbo resen izziv. Prostor za iskanje rešitev je širok, tako doma, na izgubljenih dvoriščih, kot v našem izobraževalnem sistemu, od vrtcev do konca srednje šole ali študija. Ali je ta po zaključku strokovnega srednješolskega izobraževanja, ali zaključku študija. Poleg pridobljenega znanja je za ohranjanje pozitivnega odnosa ključno redno ukvarjanje s športom. Denar pri tem igra pomembno vlogo. Zato ponovno poudarjam, da je odgovornost civilne organiziranosti športa v šolskem prostoru velika. 

Vprašanje dostopnosti do športa predstavlja danes pred družbo resen izziv. FOTO: Domen Permozer 

Nadarjenost posameznika, njegova predanost in podpora okolja morajo prevladati nad omejenimi finančnimi možnostmi pri vključevanju v šport. Povezovanje športnih pedagogov s panožnimi trenerji se mi zdi nujno. Kot predsednik Komisije za šport otrok in mladine pri Športni zvezi Maribor menim, da je to sodelovanje izjemno pomembno. Na žalost nam še ni uspelo doseči pomembnega preboja.

Razmisliti bi morali o "domačih nalogah" tudi pri športu. (Peter Sitar)

Kako pa lahko starševska podpora vpliva na to, da otrok razvije svoje športne sposobnosti in ohrani ljubezen do športa?

Rad povem, da so medalje (zasluge) za podporo otroku v odnosu do različnih, tudi športnih vsebin podeljene doma, pri starših. Še posebej tisto najžlahtnejšo imajo v rokah starši. Zgledi v odnosu in podpora v aktivnostih sta ključna za "prvinsko" povezovanje. Spoznavanje naravnega okolja skozi telesne aktivnosti ustvarja močno povezavo do kasnejšega odnosa. Pomembno je, da otroci delajo tisto, kar imajo radi, in da jih podpiramo pri njihovih aktivnostih. Koraki k pozitivnemu odnosu so lahko majhni, a pomembni, saj nas vodijo na pravo pot. Cilji so različni, a skupni vsem so »naši«. Starši lahko največ naredijo tako, da otroku podarijo svoj čas.