»Dolgo sem se odločal«

Prevc nam je potrdil, da kljub mnenjem, da se je prehitro odločil za konec kariere, sam nima več pomislekov glede pravilnosti svoje odločitve. »V bistvu je res zdaj spet obdobje, ko sem vsako tekmo vrhunski, med najboljšimi na svetu. Ampak kakšnega dvoma o tem, da bi se zaradi tega premislil, pa zagotovo ni, prej obratno. Kar dolgo časa sem se odločal. Kakšen vikend, ko sem bil bolj na tisti strani, da bi še podaljšal, mi po navadi ni najbolje šlo, tisti konec tedna, ko sem bil pa bolj odločen, da bo to zadnja sezona, sem bil pa običajno precej bolj uspešen,« je povedal.

Telo je že nekoliko iztrošeno

Po njegovih besedah je pri odločitvi pretehtalo to, »da telo ni več najmlajše oziroma že nekoliko iztrošeno, kar je posledica profesionalnega športa, in to kot športniki vzamemo v zakup. Po drugi strani sem v tem športu dosegel že vse. Sem še dovolj mlad, da lahko začnem delati še kaj drugega in sem uspešen tudi na drugih področjih, predvsem recimo na družinskem,« je dejal. Na vprašanje, v čem v življenju bi si v življenju še želel biti vrhunski, je na kratko odvrnil: »Samo še v očetovstvu in 'moževstvu'. To je vse.«

V sezoni 2015/16 je osvojil veliki kristalni globus ter mali kristalni globus v smučarskih poletih. FOTO: AFP

»Tega na nek način egoističnega potovanja je dovolj«

Kot je povedal vrhunski športnik iz Dolenje vasi, ki si je ustvaril dom v Radovljici, je na neko novinarsko vprašanje, kaj bo zdaj počel, odgovoril, da »bo spet živel«. Šport je namreč po njegovih besedah takšen, da te celega posrka in se vsi bližnji temu prilagodijo – »starši in družinski krog, ko si mlajši; zdaj so to žena, otroka, starši, tast, tašča, prijatelji; vsi se prilagodijo tebi in zdi se mi, da je tega na nek način egoističnega potovanja dovolj.«

Krut ni le kolesarski, pač pa tudi skakalni šport

Vrhunski šport je po mnenju Petra Prevca zagotovo krut. Ko smo ga vprašali za primerjavo s še drugo v Sloveniji zelo popularno športno panogo, kolesarstvom, je dejal, da kolesarski šport morda še krutejši, saj jih tam več štarta na eni dirki in je to tudi globalno precej bolj razširjen. V igri je tudi več denarja, zato v ekipi vsi zahtevajo še več od tebe, več pa je kolesar tudi zdoma kot skakalec. Toda tudi za skakalce velja, da če se »te igre ne greš s celim telesom, možgani, srcem in dušo, te bo pač nekdo drug zamenjal in nimaš možnosti biti zraven samo na pol. Tudi že če se poškoduješ, se kakšen teden, dva še sliši, da se je ta in ta poškodoval in ga zato ni na tekmi. Potem pa pride že nekdo drug in, bi rekli, karavana gre dalje.«

Z velikih tekmovanj ima Peter Prevc pet posamičnih kolajn in eno ekipno. FOTO: Grega Valančič/Sportida

Življenjski premislek po Planici

Po Planici si bo, kot je povedal, vzel veliko časa, da vse premisli za nazaj in da se tako kot se je po srcu odločil, kdaj je dovolj, tudi po srcu odloči, kaj bo potem. »Nočem se vreči v prvo stvar, ki pride mimo, in videti čez dva meseca, da je bilo vse skupaj prehitro. Zdi se mi, da potrebujem predvsem počitek in potem to, da ugotovim, katere stvari me 'kurijo', za kaj imam žar.«

O bratih, sestri, ženini podpori in sinovih

V daljšem pogovoru za Družino je Peter Prevc poleg tega obudil spomine na začetke skakanja pri devetih letih v Dolenji vasi, spregovoril o domači vzgoji ter podpori staršev v otroštvu in danes, o svoji vlogi najstarejšega otroka v družini in odnosu do bratov, o pogledu na uspehe sestre Nike ter spominih na župnijo Selca, verouk in praznike. Z žarom nam je pripovedoval o svojih sinovih, načinu preživljanja časa z njima ter tem, kako navijata zanj in kaj odgovori sinu Ludviku, ko ga ta po tekmi vpraša, zakaj ni zmagal. Med drugim se je dotaknil še ženine 100-odstotne podpore, lastnosti, ki ga najbolje opišejo, in hvaležnosti, ki jo čuti do navijačev.

Celoten pogovor s Petrom Prevcem je objavljen v novi številki tednika Družina (12/2024).