Vergerijeve polemike s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig

Zdaj smo o njem dobili knjigo z naslovom Proti cenzorjem. Prevedel in spremna besedila napisal je napisal Tomaž Jurca.

Izdala sta jo Inštitut za kulturno zgodovino in Založba ZRC v zbirki Življenja in dela XXV. Kulturnozgodovinske študije.

Osrednje mesto v Vergerijevem opusu zavzemajo polemike s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig, ki so se začeli pojavljati v Evropi v začetku 16. stoletja.

Prebegli koprski škof je z izjemno pronicljivostjo dokazoval nesmiselnost tovrstne cenzure in z domiselno psihološko igro vzpostavljal dialog z inkvizitorji.

V svojih komentarjih k seznamom je sestavljal svoje protisezname, s katerimi je po eni strani razkrival njihovo nepoučenost in po drugi obveščal svoje bralce o pomembnih izdajah na področju takratne protestantske literature.

Protiseznami torej niso bili zgolj iznajdljivo propagandno orodje, s katerim je Vergerij diskreditiral cenzorje in jih »poučil« o delih, ki so jih izpustili, ampak tudi seznami knjig, ki bi jih protestanti morali brati za svoje odrešenje.

Gre torej za propagando, ki je delovala na več nivojih in je bila zaradi svoje neposrednosti, lucidnosti, »lutrovske« neusmiljenosti ter seveda tiska, novega medija, ki je prispeval k njenemu širjenju, še posebej učinkovita.


Peter Pavel Vergerij


Tomaž Jurca se ukvarja s preučevanjem italijanskega protestantizma 16. stoletja

Tomaž Jurca, italijanist in sociolog, je leta 2010 doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s temo Il sacco di Roma in zaton srednjeveškega papeštva: oblikovanje novega razmerja moči med Cerkvijo in državo. V okviru podoktorskega študija je gostoval na londonski fakulteti Queen Mary in ameriški New York University, trenutno pa deluje kot samostojni raziskovalec, publicist in prevajalec.

Področje njegovega raziskovanja je predvsem zgodovina krščanstva s poudarkom na srednjem veku, renesansi in protestantizmu. O tej tematiki je objavil veliko znanstvenih člankov, prevodov in tudi knjigo Dva

meča, ki ponuja prvi obširnejši sociološko-zgodovinski oris razmerja med državo in Cerkvijo v slovenskem jeziku.

S svojimi raziskavami je posegal tudi na področje literarnih ved, predvsem v zvezi z italijansko književnostjo, ter poskrbel za prevode in spremna besedila k delom Danteja, Lorenza Valle, Giorgia Vasarija in Leona Battiste Albertija.

Zadnje desetletje se ukvarja predvsem s preučevanjem italijanskega protestantizma 16. stoletja in delovanjem Petra Pavla Vergerija mlajšega.


Predstavitev knjige o Vergeriju v atriju ZRC v Ljubljani: Jonatan Vinkler, Tomaž Jurca, Gregor Pobežin.


Tridesetletna vojna

Tridesetletna vojna v prvi polovici 17. stoletja je bila sprva verska vojna med katoličani in protestanti, ki pa je hitro prerasla v vseevropsko vojno izjemnih uničevalnih razsežnosti. Bila je ena najhujših vojn v zgodovini človeštva.

Zdaj sta Zgodovinski inštitut Milka Kosa in Založba ZRC izdala zajeten zbornik z naslovom Tridesetletna vojna in Slovenci ter podnaslovom Evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, uredil ga je dr. Vanja Kočevar.

Po več desetletjih kopičenja medkonfesionalnih konfliktov je praška defenestracija 23. maja 1618 sprožila spiralo nasilja, ki jo zgodovinopisje označuje s sintagmo tridesetletna vojna.

Katastrofa, ki je v več etapah opustošila Srednjo Evropo, predstavlja eno pomembnejših cezur v zgodovini stare celine.

Čeprav »prakatastrofa«, kot tridesetletno vojno tudi imenujejo, slovenskega etničnega prostora ni prizadela v takšni meri kot npr. nemškega ali češkega, vendarle predstavlja eno od osrednjih epopej evropskega zgodnjega novega veka, ki pozornost terja tudi od slovenske historiografije.