Glavarjeva slika v spominski sobi v Komendi. FOTO: Jože Pavlič.


Pri Petru Pavlu Glavarju marsikoga najprej pritegne njegova pretresljiva življenjska zgodba. Domačinka, nezakonska mati Marija (Ana), strežnica pri komendatorju baronu Petru Jakobu de Testaferrata z Malte, ki je leta 1698 od Malteškega viteškega reda dobil »v užitek« komendo pri Sv. Petru na Kranjskem (po tej posesti je kraj dobil sedanje ime Komenda), je dala svojega otroka 2. maja 1721 v ljubljanski stolnici krstiti na imeni Peter Pavel in priimek Glovar.

S tem je bistroumno nakazala, kdo je njegov oče – baron Peter Jakob de Testaferrata (Testaferrata – Železna glava – Glavar). Še bolj pa, ko je dojenčka prinesla pred vhod v graščino, v kateri je stanoval komendator.

Kaplan Andrej Rogelj je, da bi očeta duhovnika obvaroval sramote, v župniji pa ne povzročil škandala, otroka dal v rejo k Basajevim (Jerasovim) v bližnje Vopovlje, ki jim je pred tem umrl dojenček. Basajevi so za Petra Pavla skrbeli kot za lastnega sina Jerneja.

Za njim je odšel z Rogljevo pomočjo v jezuitsko gimnazijo v Ljubljano, nato študirat v Gradec, kjer so se njune poti ločile. Jernej si je izbral vojaško kariero, postal celo general Vojne krajine s sedežem v Karlovcu, Glavar pa se je po odlično končanem študiju filozofije in teologije leta 1742 odločil, da bo postal duhovnik.


Levo lipa, ki jo je leta 1748 v Komendi zasadil Glavar. FOTO: Jože Pavlič.

Zadnjič sta se velika prijatelja spet srečala 13. januarja 1784, ko je general Jernej Basaj Petra Pavla Glavarja obiskal v njegovem gradu Lanšprež pri Trebnjem, kjer je Jernej nenadoma umrl naslednjega dne zgodaj zjutraj.

Peter Pavel se mu je, potem ko ga je pokopal v svoji grajski kapeli, v njej pridružil kmalu zatem, saj je od žalosti, srčne bolečine in okužbe noge po puščanju krvi umrl le deset dni pozneje za krušnim bratom.

Napredni dušni pastir

Peter Pavel Glavar je od leta 1751, ko je postal župnik vikar v župniji sv. Petra na Kranjskem, do avgusta 1766, ko je odšel na Lanšprež, opravil izjemno delo. Nanj se je dobro pripravil najprej s temeljito modroslovno-bogoslovno izobrazbo ter dodatnim izobraževanjem, pa tudi z lastnimi napisanimi molitvami in pobožnostmi. Zaslovel je s svojimi temeljitimi pridigami.

V župnijsko cerkev je postavil križev pot in ga začel moliti z župljani. Župljanom je, ko je ugotovil, da slabo poznajo krščanski nauk, tega razlagal ob nedeljah popoldne v cerkvi, nato pa ga je začel izpraševati in obenem poučevati po domovih.

Odraslim je postavil pogoj: kdor ne bo znal, ne bo mogel k velikonočni spovedi. Za spraševanje si je pripravil pravi lastni »mali katekizem«. Otrokom je postavil 20 vprašanj, odraslim 47. Ob spraševanju je zapisoval bistvene podatke o vprašanih. Te je vnašal v svoj Status animarum.

Nastali sta dve debeli rokopisni vezani knjigi, ki obsegata čas od leta 1754 do 1760 in od leta 1761 do 1766. Glavarjevi zapiski v njih so prava psihološko-sociološka zakladnica in študija župljanov.

Umetniški čut je pokazal, ko je naprosil slikarja in freskanta Franca Jelovška, da je za župnijsko cerkev sv. Petra zasnoval leseni baročni glavni oltar (enega najlepših v Sloveniji) ter prižnico, čeprav je komendator Testaferrata hotel kamnit oltar. Kipe za glavni oltar je mojstrsko izdelal podobar Janez Gabrič, prižnico pa podobar Jakob Löhr.

Že prej, ko je v letih 1752/1753 potoval po Italiji in obiskal Testaferrato v Rimu, si je z njegovim posredovanjem pri kardinalu Guadagnu za župnijsko cerkev izprosil relikvijo mučenca sv. Urbana (celotno nestrohnjeno telo in posodico s krvjo) in številne druge relikvije, za cerkev sv. Ane v Tunjicah pa relikvijo te svetnice.

Glavarjeva knjižnica

Leta 1750 je zaradi pastoralnih potreb v župniji ustanovil beneficij za tretjega duhovnika. V dve leti pozneje dozidani veliki stavbi je zase uredil knjižnico, v kateri je do svojega odhoda na Lanšprež zbral od prvotnih 239 kar 1.399 knjig najrazličnejše vsebine.

Iz njih je zajemal svoje veliko znanje, ki mu je najprej koristilo kot duhovniku, nato pa tudi pri skrbnem gospodarjenju, zlasti čebelarjenju. Knjižnica je danes največja dragocenost Komende, saj se je, skupaj z izvirno opremo, ohranila »in situ«.


Glavarjevo knjižno bogastvo v Komendi. FOTO: Jože Pavlič.

Glavar je skrbel za zdravje župljanov. V bližini graščine je izkopal globok vodnjak, da so imeli pitno vodo. Zgaranim kmetom je privoščil kozarec dobrega vipavskega vina iz svojega vinotoča. Popili so ga lahko in pomodrovali v senci bližnje turške lipe, pa tudi njegove, ki jo je zasadil leta 1748.

Leta 1760 je ustanovil svojo šolo z internatom, nekakšno nižjo gimnazijo. Vanjo je sprejemal nadarjene dečke iz siromašnih družin, da bi jih z učitelji pripravil za vpis v višje mestne šole. V tej šoli je poučeval glasbo tudi Jakob Zupan, skladatelj prve slovenske opere Belin. Malteški viteški red pa mu ni dovolil, da bi ustanovil pravo semenišče.

Premoženje za bolnišnico

Peter Pavel Glavar je v oporoki 21. januarja 1784, tri dni pred smrtjo, Jožefa Tomlja in novomeškega prošta Martina Jabačina pooblastil, da pri Sv. Petru na Kranjskem (v Komendi) z njegovim denarjem pozidata stavbo, v kateri bodo dobili dosmrtno oskrbo ter zdravstveno nego najrevnejši ostareli, bolni in onemogli komendski župljani in lanšpreški podložniki. Bolnišnico so postavili leta 1804.


Desno Glavarjeva bolnišnica v Komendi. FOTO: Jože Pavlič.


Glavarjev grob na Lanšprežu. FOTO: Jože Pavlič.

Glavar je s tem svojim predsmrtnim volilom izpričal, kar je leta 1885 o njem v Ljubljanskem zvonu zapisal Ivan Vrhovec: »Bil je eden največjih dobrotnikov svojih trpečih bratov in vzor slovenskega rojaka. Vse življenje ga je navduševala le ena želja: izboljšati gmotno in duševno stanje ubogega slovenskega kmeta – trpina. Najprej pri Sv. Petru na Kranjskem (sedanji Komendi), od leta 1766 pa na Lanšprežu na Dolenjskem. Že kot kaplan, zlasti pa župnijski vikar, je kmetom, potem ko je preučil zamisli fiziokratizma in merkantilizma, svetoval, kako lahko več pridelajo, pa tudi dobro prodajo svoje pridelke. Zlasti žitarice, med njimi oves, pa tudi med in vosek. S tem poukom je nadaljeval na Lanšprežu, kjer je gojil plemensko živino, zasadil velik vinograd, imel mlin, nabavil mlatilni stroj, pogozdil goličave, predvsem pa se posvetil čebelarjenju.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (18/2021).

Preberite še:
- »Osamljeni« Glavar
- Glavarjeva »nova oblačila«