V času vašega odraščanja v Sloveniji katoliških skavtov ni bilo. Kako ste izvedeli zanje, kje ste jih spoznali?

Nisem bil ljubitelj pohodništva, taborjenj, narave. Sprožilec v meni je bila birma oz. prehod v mladinsko skupino. Pri birmi nas je bilo več kot sto, mladinski skupini pa smo se pridružili samo trije. To je v meni porajalo vprašanje, kaj je z mladimi, kaj Cerkev naredi za mlade, zakaj takšen osip.

Pri birmi nas je bilo več kot sto, mladinski skupini pa smo se pridružili samo trije. To je v meni porajalo vprašanje, kaj je z mladimi.

Začelo se je potem 1. maja leta 1984 na družinskem sprehodu pri Novi Štifti na Dolenjskem. Pogovarjal sem se s stricem Janezom Oberstarjem, ki je včasih skrbel za mladinsko pastoralo. Omenil je skavte, ki sem jih videl tudi v reviji Ognjišče. Ob tabornem ognju, v šotorih, naravi … Rekel sem si: »Mogoče je pa to rešilna bilka, da bo več mladih po birmi nadaljevalo pot.«

Menda kot začetek slovenskega katoliškega skavtstva štejete prav ta 1. maj.

1. maj je bil idejni začetek, brenčanje v glavi. Potem je šlo kar konkretno naprej. Nabral sem nekaj literature, si naredil priprave (pokaže papirje, zbrane v fasciklu) in 19. maja je bil prvi skavtski sestanek v Štepanji vasi. Na presenečenje mnogih sem rekel: »Zdaj se bomo šli pa skavte.«

FOTO: Tatjana Splichal

In so vas jemali resno? Saj ste bili še »mulc« …

Ja, ni bilo toliko na meni kot na tistih, ki so me poslušali. Če najstnika ne poslušamo, gre z mislimi drugam. Mene določene osebe so in zadeva se je nadaljevala. Julija istega leta smo imeli že prvi tabor pri Ribnici. Imeli smo šotore, taborni ogenj, zastavo … To je bil neke vrste poskus, ampak če ne poskusiš, ne veš, kako gre.

Kdo je bil tam poleg vas?

Začeli smo z ministranti – s skupino, ki je že obstajala. Po tem taboru je vse skupaj malo zamrlo. Leta 1985 sem se prvič udeležil pravega skavtskega tabora zamejskih skavtov iz Gorice v Dvoru pri Žužemberku. Nameraval sem jih obiskati za dan ali dva, ostal sem en teden.

Med nami pozdravljam Petra Lovšina, ki bo ustanovil skavte v Sloveniji. (Mauro Leban)

Tam je Mauro Leban, tedanji načelnik, izrekel preroške besede: »Med nami pozdravljam Petra Lovšina, ki bo ustanovil skavte v Sloveniji.« Ta tabor je bil spodbuda, tam so me sprejeli. Leta 1986 se je začelo dogajati malo resneje. Navduševal sem za skavte in zgradili smo malo trdnejšo skupinico mladih iz Ljubljane in primestja. Dobivali smo se pri sv. Petru v Ljubljani, kjer smo bili sprejeti, in začeli rasti, kasneje pa na Jurčičevem trgu. 

Lahko poimenujeva osebe, ki so vas sprejele in podpirale?

Seveda. To so že omenjeni Janez Oberstar, ki mi je dal idejo, br. Miha Sekolovnik, kapucin, brez katerega ne bi bilo prvega skavtskega sestanka – on nam je odprl vrata. Druga dva sta Marijan Markežič, duhovnik v Gorici, in seveda Mauro Leban. Še nekaj oseb je: Milan Knep, Rafo Pinosa, Franček Maršič, žal že pokojni p. Marko Mohorič in p. Ivan Žužek, ki me je spodbudil, da končam svojo pot pri skavtih.

Pogovor v celoti lahko preberete v zadnji številki tednika Družina (18/2024).