S kakšnimi izzivi se »premikači«, kot se je prijel vzdevek personalne komisije, srečujete pri menjavah? 

Ko sem bil pred nekaj leti še med tistimi duhovniki, ki so jih premeščali, niti nisem dobro razumel, kako zahteven proces in delo so premestitve duhovnikov. Ko sem postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, sem bil imenovan v personalno komisijo. To je komisija, ki škofu svetuje in mu pomaga pri premestitvah duhovnikov. Takrat sem začel spoznavati, da to ni samo neko premikanje duhovnikov kot igra šaha, ampak eno izmed najbolj zahtevnih odločitev, ki jih mora sprejemati škof. Zato ima vsak duhovnik, ki sodeluje v personalni komisiji, pred Bogom, duhovniki in ljudmi veliko odgovornost. To se velikokrat ne pokaže na zunaj, saj mnogi pogovori z duhovniki in med duhovniki ostanejo skriti znotraj zaupanja v Božjo previdnost. Izzivi, ki se pojavljajo, so med seboj popolnoma enakovredni. Škof mora skupaj s komisijo imeti uvid v celotno škofijo in vse duhovnike. Ni dovolj samo premestitev iz ene župnije v drugo. Premestitev pomeni pogovor z duhovnikom, človekom in pastirjem. Začutiti je potrebno njegove sposobnosti in krhkosti. Izziv so župnije z različnimi značilnostmi in Božje ljudstvo s svojim značajem. Kako vse to združiti? Iz na videz tehničnega procesa mora na prvo mesto stopiti molitev vseh, ki se odločajo, razločevanje in poslušanje Božje volje. Če ni molitve in razumevanja človeka, potem postanemo premikači.

Peter Kokotec: Razlogi, da se duhovniki odločimo za premestitev, so različni: število let, starost, utrujenost, teža dela, želja po novih izzivih, tudi stiska v duhovništvu … Nekatere duhovnike škof povabi k razmisleku o premestitvi, zopet iz različnih razlogov. FOTO: Tatjana Splichal

V današnjem času morajo premestitve biti proces. Kakšen? 

Včasih so premestitve potekale drugače. Duhovniki so bili obveščeni, kam gredo, in s tem je bil proces velikokrat zaključen. V pokorščini, ki smo jo duhovniki obljubili ob posvečenju, so duhovniki voljo škofa tudi sprejeli. Mogoče bi si tudi danes kdaj želel takšnega postopka (smeh). Vendar smo danes nekoliko drugačni. Manj nas je duhovnikov in toliko bolj prihaja pred ljudi tudi naša krhkost in naša človeškost, naše potrebe in iskanja. In prav je tako. Z vsem tem ne zanemarimo pokorščine, ki smo jo obljubili. Zato naj škof po svojih sodelavcih v personalni škofiji najprej prisluhne duhovnikom in se z njimi pogovarja, da jih čim bolj razume. In rečem lahko, da je bilo zame največje osebno presenečenje v personalni komisiji, koliko so se člani trudili pogovarjati z duhovniki. Nikomur ni bilo vseeno. Je pa res, da ne gre samo za hvaljenje, pogovarja se tudi o krhkostih, napakah, o odnosu duhovnika do ljudi …, vendar vedno s spoštovanjem. Zato so tudi ti pogovori zaupni.

Iz na videz tehničnega procesa mora na prvo mesto stopiti molitev vseh, ki se odločajo, razločevanje in poslušanje Božje volje. Če ni molitve in razumevanja človeka, potem postanemo premikači.

Pa vendar: kako prepoznate, da je za nekoga čas za premestitev? Kako gre »personalno šahiranje«?

Kot sem omenil, so premestitve proces. Škof povabi svoje duhovnike, naj najprej sami izrazijo željo po premestitvi na drugo župnijo. Razlogi, da se duhovniki odločimo za premestitev, so različni: število let, starost, utrujenost, teža dela, želja po novih izzivih, tudi stiska v duhovništvu … Nekatere duhovnike škof povabi k razmisleku o premestitvi, zopet iz različnih razlogov. Lahko je škof prepoznal, da duhovnik težje dela, da župnija potrebuje drugačen pristop, lahko pa se je pokazala potreba drugje in škof duhovnika premesti na drugo mesto, ker so se razmere spremenile. Gotovo se poskuša upoštevati veliko dejavnikov, žal pa vse ni mogoče. Pri tem je potrebno slišati tudi ljudi.

Peter Kokotec: Da, prihajajo pisma in telefonski klici. Dobivamo pohvale in prošnje, pa tudi pritožbe. Nekateri bi radi drugega duhovnika in niso zadovoljni z župnikom, drugi bi radi svojega obdržali. Z vsem se na škofiji srečujemo. Povem vam, ne meni, ne škofu ni lahko. FOTO: Tatjana Splichal

Se duhovniki dajo na razpolago ali je dosti »upiranja«? 

Večina duhovnikov se da na razpolago. Pri pogovorih in premestitvah je navzoče vse, kar je človeškega. Tu so naše lastnosti, naša prepričevanja, naši argumenti, tudi naša trma, včasih užaljenost, drugič spet popolna odprtost in razpoložljivost, naša navezanost in naša čustva. To smo duhovniki. Vendar na koncu vedno zmaga zaupanje v Božjo previdnost in naša vera. In zopet se vrnem k personalni komisiji in k škofu kot pastirju. Pomembno je, da znamo prisluhniti vsakemu duhovniku in ga poskušati razumeti, saj gre za življenjske spremembe. Zato je potreben čas in pogovor. Ob tem bi izpostavil dve novosti v našem procesu. Duhovniki so predlagali, da bi se proces premestitev začel že prej, ne šele z januarjem, zato bomo v Škofiji Novo mesto začeli s premestitvami v mesecu oktobru. To ne pomeni, da se bo vedelo, kam kdo gre, ampak se bodo začeli pogovori, da se bo tudi duhovnik lažje pripravil. Drugi korak, ki smo ga letos naredili, pa je bilo srečanje vseh tistih duhovnikov, ki so bili vključeni v proces premestitve. Na tem srečanju dva meseca pred premestitvami je vsak od teh duhovnikov iskreno izrazil svoj pogled na premestitev. To je bilo zelo dragoceno srečanje za škofa in vse duhovnike, na katerem smo se lahko vsi drug od drugega učili. Tako duhovnik ni samo figura, ampak človek, ki se mu prisluhne.

Peter Kokotec: Ni dovolj samo premestitev iz ene župnije v drugo. Premestitev pomeni pogovor z duhovnikom, človekom in pastirjem. Začutiti je potrebno njegove sposobnosti in krhkosti. FOTO: Tatjana Splichal

Kako ravna škof, ko duhovnik noče sprejeti novega poslanstva? 

Zopet je na vrsti pogovor, dokler ne pridemo do nekih skupnih rezultatov in ugotovitev. Duhovniki se zavedamo, da smo obljubili pokorščino škofu in škof lahko pokorščino tudi zahteva. Hudo pa je takrat, ko se je treba odločati za to, katera župnija ali področje bo imelo svojega duhovnika in katera ne. To so težki in posebni izzivi, s katerimi se srečujemo in s katerimi se bomo srečevali v prihodnje. Zopet, potrebna je molitev in nenehna prošnja k Bogu za prave odločitve. Brez molitve smo zgolj obrtniki.

Včasih so premestitve potekale drugače. Duhovniki so bili obveščeni, kam gredo, in s tem je bil proces velikokrat zaključen. V pokorščini, ki smo jo duhovniki obljubili ob posvečenju, so duhovniki voljo škofa tudi sprejeli. Mogoče bi si tudi danes kdaj želel takšnega postopka (smeh).

Dobite tudi prošnje, želje, odzive, pritožbe ... vernikov? Kaj pomeni »premestitev« na terenu? 

Da, prihajajo pisma in telefonski klici. Dobivamo pohvale in prošnje, pa tudi pritožbe. Nekateri bi radi drugega duhovnika in niso zadovoljni z župnikom, drugi bi radi svojega obdržali. Z vsem se na škofiji srečujemo. Povem vam, ne meni, ne škofu ni lahko. Veseli smo pohval, veseli, ko imajo ljudje duhovnika radi, žalostni, ko so pritožbe, včasih upravičene, včasih neupravičene. Vedno me zaboli, vedno sem zaskrbljen. Največkrat pa v vseh takšnih srečanjih in pismih začutim iskreno skrb za Cerkev, ni veliko hudobije ali nagajanja. Zato se mi zdi, da je potrebno ljudi slišati in jim prisluhniti, ne glede na to, da pa je končna odločitev odvisna od mnogo širšega pogleda, ki presega meje ene župnije in je pomembna za vso škofijo.