Blaženi, laik, študent, dominikanski tretjerednik

Živimo v težkih časih, ker se je nasprotovanje Cerkvi razmahnilo bolj kot kadarkoli. Toda to naj vas ne oplaši, pogumni in dobri mladi ljudje. Vedno se spominjajte, da je Cerkev božja ustanova in ne more propasti … Neumen je, kdor sledi užitkom tega sveta, ker so vedno bežni in prinašajo veliko bolečine. Edini pravi užitek je tisti, ki prihaja k nam po veri.

Ime: Pri krstu so mu dali imena Peter Jurij Michelangelo. Peter pomeni »skala«, ime Jurij pa je zloženo iz besed ge »zemlja, polje« in ergon »delo«, »poljedelec«.

Rodil se je 6. aprila 1901 v Torinu v Italiji, umrl pa 4. julija 1925, prav tako v Torinu.

Družina: Rodil se je v eni najbolj znanih torinskih družin. Oče Alfredo je bil ustanovitelj in direktor liberalnega časopisa La Stampa, senator in veleposlanik v Berlinu, mati Adelaide, roj. Ametis, pa je bila slikarka. Imela sta še hčerko Luciano.

Študij: Študiral je na državni in jezuitski gimnaziji, nato pa vpisal študij strojništva na torinski kraljevi politehniki. Umrl je, tik preden bi postal rudarski inženir. 

Združenja: Že kot dijak je postal član Apostolata molitve in Društva Najsvetejšega zakramenta, kasneje pa še Marijine kongregacije, Bratovščine rožnega venca, Vincencijeve konference in raznih katoliških študentskih organizacij. Leta 1922 se je pridružil še tretjemu redu dominikancev in si privzel ime Girolamo.

Konjički: Bil je navdušen planinec in športnik, oboževal je poezijo, cvetje, glasbo.

Dekle: Leta 1923 se je zaljubil v Lauro Hidalgo, a je zaradi predvidljivega nasprotovanja staršev po hudem notranjem boju sklenil to svojo ljubezen žrtvovati v blagor domače družine.

Kreposti: Bil je človek globoke, spontane in odprte vere, ves zazrt v Jezusa v Najsvetejšem zakramentu, ki ga je vsako jutro prejemal, otroško zaupljiv in vdan v češčenju Matere Božje, predvsem pa ves v službi ubogim, ki jim je razdajal vse, kar je mogel, in zanje skrbel.

Zadnje besede: »Mi boš odpustil, Gospod? Oh, Gospod, prosim, odpusti mi!«

Čudež: Med številnimi čudeži, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo, je kongregacija izbrala čudežno ozdravitev na smrt bolnega tuberkuloznega in hromega Dominika Sellana, ki je po molitvi k Pieru Giorgiu živel še 35 let. 

Beatifikacija: Papež Janez Pavel II. ga je 20. maja 1990 razglasil za blaženega.

Upodobitve: Poleg številnih fotografij je njegova najbolj znana upodobitev portret Alberta Falchetta, na katerem ga je upodobil kot mladega moža temnih las, urejenih potez z rahlim nasmeškom na obrazu in prodornega pogleda.

Sin senatorja Kraljevine Italije, Peter Jurij, je prejel odlično izobrazbo pri jezuitih v domačem mestu Torinu, kjer se je vpisal na študij strojništva. Bil je energičen mladenič, rad je šel med ljudi, v naravo, še posebej plezat. Prijatelju je pisal: »Srce sem pustil na vršacih gora in upam, da ga bom to poletje dobil nazaj na Mont Blancu. Če bi mi študij to dopuščal, bi cele dneve preživel v gorah in občudoval čisto obnebje Božjega veličastva.« Prav takšna ljubezen do Boga je bila gonilna sila njegovega kratkega življenja. Kot študent je postal dejaven v bratovščini rožnega venca in v Vincencijevi zvezi dobrote. Bil je zagret antifašist. Po vstopu v dominikanski tretji red je trikrat dnevno molil rožni venec in po cele noči prebedel v adoraciji pred Najsvetejšim zakramentom. Peter Jurij je imel sočutno ljubezen do ubogih in je na skrivaj opravljal številne oblike dobrodelnosti. Obseg njegovega nesebičnega delovanja je postal znan šele po njegovi nepričakovani smrti v starosti 24 let zaradi virulentne paralize: torinske ulice so preplavili žalujoči. Bili so to ubogi, ki jim je pomagal. Sv. Janez Pavel II. je dejal, da je Peter Jurij živel »popolnoma potopljen v Božjo skrivnost in popolnoma predan služenju bližnjim.« 

Usmiljeni Oče, na priprošnjo bl. Petra Jurija Frassatija me popelji v premišljevanje tvojih skrivnosti.

Duhovne drobtinice (Magnificat, julij 2021)
Kako postati delavci na njegovi žetvi
Vsak izmed vas dobro ve, da je osnova naše vere ljubezen. Brez ljubezni bi naša vera propadla, kajti ne bi mogli biti katoličani, če ne bi spolnjevali – še več, če ne bi vsega svojega življenja naravnali na dve zapovedi, ki predstavljata bistvo katoliške vere: ljubiti Boga z vso močjo in ljubiti bližnjega kakor samega sebe. Tukaj imate jasen dokaz, da katoliška vera sloni na resnični ljubezni: z nasiljem se seje sovraštvo in v času žetve se iz njega žanjejo sadovi zla. Z ljubeznijo se med ljudmi seje mir, vendar ne mir tega sveta, temveč resnični mir, ki ga more dati samo vera v Jezusa Kristusa, ki nas poveže v bratski ljubezni. Vem, da je ta pot strma, težka in polna trnja, medtem ko se neka druga pot na prvi pogled zdi lažja in bolj osrečujoča. Če pa bi lahko pogledali v globino srca tistih, ki na lastno nesrečo hodijo po sprevrženih poteh tega sveta, bi videli, da nikoli ne pridobijo takšnega miru kakor tisti, ki so prestali na tisoče težav in se odpovedali materialnim užitkom z namenom ostati zvesti Božjemu nauku. Danes, po grozoviti vojni, ki je z materialnim in moralnim uničenjem prizadela ves svet, imamo veliko dolžnost velikodušno sodelovati pri moralni prenovi svetovne družbe. Tako bomo dočakali svetlo jutro novega dne, v katerem bodo vsi narodi priznali Jezusa Kristusa kot kralja, in to ne samo z besedami, temveč v življenju njihovih ljudi, kot je bil primer s Florentinsko republiko v srednjem veku. Da pa bi uresničili ta načrt, ta najlepši možni načrt, moramo velikodušno delati.
Bl. Peter Jurij Frassati († 1925), Torinčan, je bil navdušen oznanjevalec evangelija po mestnih ulicah, prijatelj ubogih in siromakov. Umrl je star komaj 24 let in je zavetnik mladine.