In kako trenutne družbene, politične in medijske razmere ocenjuje urednik in pisec portala Spletni časopis Peter Jančič, ki je na lastni koži – kot zamenjani urednik Siola – doživel tudi politično podrejanje medijev in nanj opozoril na odmevni konferenci v Evropskem parlamentu, ki je razgalila stanje medijske (ne)svobode v Sloveniji?

Pogovarjali smo se s Petrom Jančičem, družbenim analitikom, nekdanjim urednikom Siola, zdaj pa piscem in urednikom Spletnega časopisa.

Mesec dni je že od konference o svobodi medijev v Evropskem parlamentu, na kateri ste sodelovali tudi vi. Kakšne – morda tudi mednarodne odzive na vaše izvajanje ste dobili?

Odzivi so bili v glavnem dobri. Skušal sem predstaviti realna dejstva, kaj se dogaja v naši državi: da prihaja do precejšnjega posega vladajočih strank v medije, kjer predčasno, iz političnih razlogov, odstavljajo direktorje in urednike. Predstavitev je bila tudi relativno prepričljiva, ker sem bil sam eden od predčasno odstavljenih. V preteklosti se je o naši državi dosti govorilo, novinarji so tudi pred evropskimi poslanci nastopali kot politični aktivisti in precej grdo govorili o Sloveniji, toda konkretnih primerov, kakršne sem predstavil sam, ni v resnici prej še nihče. Še zanimiveje pa je, ker se to ujema s poskusom Evropske komisije in Evropskega parlamenta, da bi medije in novinarje zaščitili pred točno takšnimi posegi, kot se zdaj dogajajo v Sloveniji. Po svoje je zabavno, da navajajo Slovenijo celo kot razlog, da spreminjajo evropsko ureditev. Dejansko smo država, ki je lahko razlog za razmislek o tem. Tu se dogajajo precej hude zlorabe oblasti. Zmaga na volitvah in prevzem vlade nikakor ne upravičujeta ravnanja, ki smo mu priča v Sloveniji. Prav je, da se to ve tudi v tujini.

Sami ste omenili, da vaša zamenjava s čela Siola ni mogla biti posledica padca branosti ali kakovosti vsebin, temveč je bila popolnoma politična poteza …

Nihče niti ni trdil, da bi bila razlog menjave slabša branost, kakšna napaka ali padec kakovosti. Zamenjava se je zgodila takoj po politični menjavi na SDH, potem na Telekomu in nato še direktorja internega podjetja, ki izdaja Siol. Po vsem tem so takoj zamenjali še urednika. Oblasti v resnici sploh ni zanimalo, kako kakovosten je medij in kako se bere. Siol, ko gre za medije, ni strašno pomemben. Se pa hkrati na enak način dogaja zamenjava na največjem mediju v državi, na javni RTV, kjer skuša vlada predčasno zamenjati celotno vodstvo, vse direktorje, nadzornike, programske svetnike in posledično vse urednike. Kaj takega se pa v zgodovini države še ni zgodilo, mislim, da tudi v Evropi ni države, kjer bi bili priča tako radikalnemu posegu v medij. Celo v totalitarnih državah se ne spomnim podobnega primera. Živimo v nenavadnem prostoru, kjer se zdi velikemu številu akterjev v medijih, ker so tako politično pristranski, to zdi nekaj normalnega. Pa ni. To je popolnoma noro in neverjetno in si zasluži veliko javno pozornost in tudi premislek za prihodnost, ali res želimo biti takšna država in imeti medije, ki so podrejeni politiki še huje kot v času socializma.

S politiki imamo precej nesreče, toda v državi je veliko ljudi, tudi v novinarstvu, podjetništvu, izobraževanju in zdravstvu, ki trdo delajo in verjamejo v to skupnost.

Je RTV Slovenija pod (še) zdajšnjim vodstvom bolj nagnjena v desno, kot ji očitajo kritiki, ali bolj pluralna, kot je bila prej?

Ne smemo biti idealisti, da gre za idealen medij. Javno RTV se zelo kritizira, marsikje tudi zelo troši denar, bistveno pa je, ali je to vendarle pluralen medij, ki ima cilj zagotoviti poštene informacije za vse, ali ne. Ni pravo vprašanje, ali je s trenutnim vodstvom to malo boljši ali slabši medij. Pravo vprašanje je, kaj pomeni, da lahko neka nova oblast zamenja popolnoma vse in nastavi svoje. To je dejansko konec javnega servisa v celoti in odpravljanje tistega, kar so nam desetletja prodajali, da menda potrebujemo. Zdaj smo izvedeli, da ne gre za javni servis, ki bi služil ljudem, temveč gre direktno za medij, podrejen politiki. To je velikanska generalna sprememba, ki je v vsakem primeru slabša od tega, kar imamo zdaj. Ima tudi dolgoročne posledice, kajti take menjave si bodo sledile, saj smo podobnemu priča v nekaterih drugih podsistemih, kjer ima politika absolutno oblast in v katerih se kar naprej menjava vodilne. V medijih, ki bi morali nadzorovati oblast in zagotavljati poštene informacije, vsaj v velikih, ki jih tudi vsi financiramo, to nikakor ni dober pristop.

V vašem nastopu v Evropskem parlamentu ste omenili tudi parlamentarno komisijo, ki preiskuje domnevno sporno financiranje do vlade kritičnih medijev, na njenem čelu pa je nekdanja novinarka, zdaj poslanka Svobode. Kakšna, če sploh kakšna, bo korist od takšne komisije?

Po volitvah nam je nova večina parlament žal spremenila v svojo karikaturo. Če bi morale v njem delovati nadzorne komisije, ki izvajajo nadzor oblasti, kar predvsem počne opozicija, in preiskovalne komisije, ki preiskujejo ravnanje oblasti, kar običajno tudi dela opozicija (nima sicer strašnega vpliva in pomena, a je vendarle inštitut, ki pove, da smo demokratična država, v kateri ima tudi opozicija vlogo in ni povsem ukinjena), imamo od volitev položaj, ko je nadzor opoziciji onemogočen. SDS kot daleč največja opozicijska stranka ne vodi nobene nadzorne komisije, saj so vladajoči vodenje vseh prepustili manjši stranki, ki je bolj kooperativna in jim ne povzroča težav, to je NSi. Imamo tudi kup preiskovalnih komisij, ki pa vse preiskujejo opozicijo. V parlamentu vladajoče stranke zlorabljajo parlamentarne inštitute v sramotne namene. Podobno kot ravnajo pri medijih. Povsem neskrito si poskušajo podrediti medije, enako ravnajo tudi v parlamentu in rušijo dobro parlamentarno prakso, da se je v preteklosti ravnalo spoštljivo do opozicije. V preteklosti so tudi vlade, zlasti desne, ravnale spoštljivo do medijev. Čeprav imamo tisk, ki je v celoti v lasti levih tajkunov, ga niso ukinile, ni bilo dramatičnih posegov. Danes pa je prišlo do velikega preobrata in poskusov popolnega hitrega podrejanja in zamenjevanja vsega mogočega, kar je dolgoročno slabo in se nam bo maščevalo.

Peter Jančič (desno, ob njem Peter Gregorčič) med nastopom v Evropskem parlamentu. FOTO: zajem zaslona

Ali obstaja recept, kako uravnotežiti slovenski medijski trg? Verjetno so nekateri spletni portali, ki ne pihajo v isti rog z večino, premalo?

Da bi lahko dosegli pluralnost in poštenost v medijskem prostoru, ki je nujna, da sploh lahko deluje demokratičen političen sistem in so sploh lahko pošteno izvedene volitve, potrebujemo zrele in demokratične politične stranke. Z novimi obrazi, ki so zdaj prileteli na vrh, imamo resne težave, saj sploh ne razumejo delovanja demokratične države in počnejo stvari, ki so v veliko sramoto vsaki normalni demokratični opciji. Najprej jih moramo prisiliti, da se bodo zavedeli, kje živijo, in jih pripraviti do izboljšanja. Boljšega vodenja države, tudi na področju medijev, ni mogoče pričakovati od politikov, ki nimajo jasnih ciljev, ki sploh ne priznavajo demokratične tradicije. Včasih se zdi, kot da so prišli na oblast ljudje iz prejšnjega režima, ki se jim ta zdi idealen in bi ga radi vrnili. Še psoebej je takšna Levica, ki ji je premier prepustil ministrstvo za kulturo, ki je pristojno za urejanje področja medijev. In tam deloma uveljavlja svoj radikalen, skrajni pristop, kar niti ni neobičajno, saj je ta stranka tudi za izstop iz Nata, ki je skupnost demokratičnih držav. Kar malo strašljivo je to, potrebna je velika javna razprava in premislek. Upam, da bodo tudi na ravni oblasti sčasoma vendarle ugotovili, da niso izbrali dobre poti, da to v Evropi danes dolgoročno ne more iti skozi in bo škodljivo za državo, če ne popravijo svojih pristopov. Sploh ne razumem politikov, ki si želijo, da bi jim mediji predvsem pomagali ohranjati oblast. Čeprav so imeli na levi ves čas tak vpliv na medije, so vedno izgubljali volitve, in to se jim bo še zgodilo.

Zadnja javnomnenjska raziskava Mediane kaže, da Gibanje Svoboda ni več na vrhu po priljubljenosti strank. Čemu pripisujete tako hiter padec podpore stranki?

Saj se pravzaprav še dobro drži, kajti po enem letu je še vedno zelo visoko, praktično na vrhu, zdaj jo je prvič prehitela SDS. Zanimivo pa je, da vsi ti obsežni poskusi, povezani tudi z zlorabami oblasti Gibanja Svoboda, da bi onemogočili SDS, jo poteptali kot opozicijsko stranko, ji onemogočili opravljanje nadzorne vloge, napadali tisto malo medijev, ki so ji naklonjeni ali blizu, očitno ne učinkujejo, ker jih je po javnomnenjskih raziskavah, ki jih opravljajo leve agencije, prav SDS prehitela. Še vedno so relativno priljubljeni, vprašanje pa je, kaj bo dolgoročno. Javnomnenjske raziskave kažejo, kako bi bilo na volitvah, do prihodnjih volitev pa je še dosti časa. Tudi če še bolj izgubijo naklonjenost javnosti, to nič ne spremeni pri vladanju v državi. Lahko sicer pride do notranjega nemira, bistveno pa je vendarle, da tudi mediji, kritični do vlade, poskusijo pripraviti to oblast, da bi bolj odgovorno in pošteno ravnala tudi v dobro skupnosti. Oblasti ne moremo zamenjati, to niti ni cilj, se jo pa lahko opozori, da včasih ravna tudi hudo napačno. Ni zgolj zamenjevanje na TV dokaz čudnega pristopa ali neizkušenosti, videli smo še kup primerov, denimo plače sodnikov, ko je premier prišel s popolnoma amatersko idejo.

Se pa hkrati na enak način dogaja zamenjava na največjem mediju v državi, na javni RTV, kjer skuša vlada predčasno zamenjati celotno vodstvo, vse direktorje, nadzornike, programske svetnike in posledično vse urednike.

Tudi ekscesi predsednice državnega zbora so domala tedenski, pa vendar ostaja visoko na lestvicah priljubljenih politikov. S čim uspe prepričati javnost, da je kredibilna in sposobna političarka?

Predvsem imam veliko težavo z lestvicami priljubljenosti. Zadnjih 10 let na volitvah – zadnje so bile izjema – praviloma zmaguje SDS, njenega predsednika pa ni nikoli na lestvicah. Na vrhu najdemo nekdanjo predsednico NSi Ljudmilo Novak, ki je dramatično izgubila predsedniške volitve in končala na 4. mestu z velikanskim vložkom. Tam so tudi voditelji strank, ki jih ni nihče volil, in politiki SD, ki jih je komajda kdo volil. Lestvice so bolj poskus vplivanja na javno mnenje, kot da bi kaj realnega kazale. Več so vredne te, ki merijo moč strank, saj na volitvah dejansko volimo stranke, ker nimamo večinskega sistema, da bi volili osebnosti. Zato meritev osebnosti ne bi tako resno jemal. Predsednica državnega zbora pa gotovo pritegne zelo veliko pozornosti, ker je drugačna, kot smo bili doslej vajeni. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči. Nekateri pravijo, da zelo koristi vladanju, ker odvrača pozornost od zagrešenih resnih napak. Tako se država ukvarja z bizarnostmi, obiski v Afriki ali poleti na Dunaj, ne pa s tem, da vlada ne ve, kaj bi sploh rada pri ključnih stvareh, kot sta zdravstvena reforma in plačni sistem. Napovedali so zdravstveno reformo, po enem letu ni nič od tega. Zdaj so zasebne zdravstvene zavarovalnice napovedale, da bodo morale dvigniti prispevke, ker so se tudi cene dvignile in morajo zmanjšati zaostanke, kar je povezano tudi z večjimi stroški. In prva stvar, ki jo naredi največja stranka, je, da v parlamentu vloži predlog za ukinitev teh zavarovalnic. To kaže, da ima resne težave. Ukinitev je nekoč že bila v igri. Na vrat na nos je poskusila zavarovalnice ukiniti Levica v času vlade Marjana Šarca in je nato vlada zaradi tega razpadla, ker je bila stvar popolnoma nepremišljena in sta finančni in zdravstveni minister, mimo katerih so to delali, odstopila. Danes to ponavljajo: kar vložijo predlog, da bodo ukinili zavarovanja. Ukinitev nič ne reši, ker moraš še vedno financirati zdravstveno dejavnost. Enako je kot pri TV, kjer skušajo probleme reševati tako, da bodo vse zamenjali in nastavili svoje. To nič ne reši, obratno: to dolgoročno poslabša stvari. Glavni problem torej ni predsednica državnega zbora.

Ko sva že pri reformah: kako realna se vam zdi njihova izvedba? Bo ostalo samo pri časovnicah ali se bo vse fokusiralo zgolj na zdravstveno reformo ali bo vlada reforme zares izpeljala?

Robert Golob je z Gibanjem Svoboda in s strankami KUL prišel na oblast z napovedjo velikih reform, ni pa povedal, kaj sploh namerava narediti; zdaj pa skušajo ugotoviti sami, kaj pravzaprav morajo narediti. In govorijo, da bodo do konca mandata nekaj naredili, da bodo nato v prihodnjem to izvedli. To je problem novih obrazov. Če imaš stranko, ki je nastala nekaj mesecev pred volitvami, ljudje dejansko ne vedo, kaj bi radi. Zdaj pa vodijo državo in skušajo ugotoviti, kaj bi radi. Govorjenje o reformah je odvračanje pozornosti od njihovega notranjega problema, da dejansko nimajo programa. Vsake toliko nam ponudijo vstajnike in nevladne organizacije kot tiste, ki imajo menda vse rešitve. Kot da smo na volitvah izvolili Niko Kovač – nismo! Ali pa Jašo Jenulla – nismo! Zelo previden bi bil pri teh reformah, pri njih je bistveno, kaj res hočeš narediti. Ne časovnica, ampak kaj boš spremenil! Ne govorjenje, da imajo drugi rešitve in se bomo usklajevali in strateško gledali, temveč, kaj je cilj, kaj je tisto, kar bomo spremenili. Če napoveš reformo davčnega sistema, ukineš reformo, ki jo je naredila prejšnja vlada, potem pa pride premier in reče, da je po novem cilj točno to, kar si ravno ukinil, nastane problem. V zdravstvu pa sploh ni jasno, kaj bi tile radi! Trenutno spet ukinjajo, kar so že v času Šarčeve vlade z Levico delali na vrat na nos – dodatne zavarovalnice. Ampak to pomeni, da bo potem treba drastično dvigniti obvezno zdravstveno zavarovanje, ki ga plačujejo zaposleni in delodajalci, kar seveda pomeni podražitev, višje davke in prispevke, kar mednarodno poslabša položaj države, ker za zdaj velja, da je dodatni del v resnici dopolnilno zavarovanje, ki ni obvezno, čeprav v resnici je. Ampak sliko bo poslabšalo! Čeprav pravijo, da bo tu prihranek, ker zavarovalnice ne bodo imele dobička, bi bil tudi tu previden, ker je enako mogoče utemeljiti tudi ukinitev celotne produkcije in trgovine in vsega v skupnosti. Saj največji del skupnosti deluje tako, da skušajo podjetja imeti dobiček, pa zato še ne ukinjamo zasebnega podjetništva! Še vedno velja, da je koristno in dosti bolj sposobno kot država samo zagotavljati servis ljudem. Država lahko podržavi vse bare in restavracije in ponuja svoj servis vsepovsod, pa nisem prepričan, da bodo ljudje navdušeni. Obratno.

Če imaš stranko, ki je nastala nekaj mesecev pred volitvami, ljudje dejansko ne vedo, kaj bi radi. Zdaj pa vodijo državo in skušajo ugotoviti, kaj bi radi.

Niki Kovač in 8. marcu del javnosti in zlasti večina medijev pripisuje domala mesijansko vlogo. Zakaj je tako, zakaj taka servilnost medijev do nje?

V resnici gre tu za strankarske aktiviste, zavod 8. marec je celo ustanovil minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Tudi v medijih, ker je celoten tisk v lasti levih tajkunov, pa tudi na večino drugih medijev je imela v preteklosti leva sredina velik vpliv (nastavila je vodilne in urednike, pa tudi dosti novinarjev je povezanih z levico, tudi v javnem servisu, kar vidimo na protestih) in pač pomagajo propagirati te politične stranke. Tega niti ne skrivajo. Je pa nekorektno, zakaj tako propagiraš eno stranko, denimo Levico, na drugi strani pa na enak način ne propagiraš aktivistov ali podmladkov NSi ali SDS. Dokler o tem ni resne javne razprave z vsemi podatki o ozadjih, se to da peljati in propagirati. Če se začne resna razprava, pa je to precej nerodno za novinarje, ki to počnejo. Imamo pa še zanimivejše primere ravno na javni televiziji, denimo pred volitvami Marcela Štefančiča, ki ni javno dejal, da je treba propagirati Niko Kovač, temveč da je treba propagirati Roberta Goloba in da on to počne celo mimo uredniško določenih pravil, ter pozval, da morajo tudi drugi kršiti uredniška pravila, propagirati Goloba in ga voditi v studio, da bi zmagal na volitvah. Ni govoril o tem, da bi bilo treba kandidata kritično ovrednotili kot vse druge in mu postaviti tudi neprijetna vprašanja, ki sem jih jaz, takrat še kot urednik Siola, odprl: zakaj plačuje neka vzporedna novinarska podjetja (100.000 € portalu Necenzurirano), kaj je z računom v tujini? V Studiu City niti slučajno niso postavljali teh vprašanj. Skrbeli so izključno za propagando za tega politika. Enako se dogaja pri 8. marcu. Prav je, da ljudje opazijo nekorektnost. Če o tem javno razpravljamo, če postane transparentno, potem tudi učinka ne bo imelo več in bo sčasoma postalo za te, ki to počnejo, nevzdržno.

Kaj pa civilna družba na drugi strani, mislim zlasti na Glas upokojencev Slovenije? Je med Ruparjevimi protestniki zametek nove stranke na desni sredini?

Pri uporabljanju izraza civilna družba bi bil zelo pazljiv, saj se jo skuša vedno politično zlorabiti. Že prejšnji sistem je v času socializma to zelo spretno počel, enako je danes. Ti protestniki so bolj z desne in so enako tudi oblika političnega delovanja kot na drugi strani. V tem delu so mediji normalno kritični in opozarjajo na povezave, zanimivo pa je, da pri prejšnjih protestih tega nismo videli enako. To je problematičnost medijev. Kaj bo nastalo iz tega dogajanja in protestov, pa je še težko oceniti. Če bo vlada ravnala pametno in bo dobro reševala probleme, nove sile ne bodo zelo uspešne. Če pa bo vlada zgolj govorila in napovedala strahovite reforme, za katerimi ne bo nič, pa lahko pride tudi do kakšnih novih stvari. Treba pa je biti tudi malo previden, saj ni vse tako preprosto, gre tudi za notranje dogajanje v okviru blokov, tudi v okviru opozicije. S tega vidika so te stvari bolj zapletene.

Tako se država ukvarja z bizarnostmi, obiski v Afriki ali poleti na Dunaj, ne pa s tem, da vlada ne ve, kaj bi sploh rada pri ključnih stvareh, kot sta zdravstvena reforma in plačni sistem.

Predlog ustavnih sprememb je na isti breg postavil Svobodo, Socialne demokrate in NSi, na drugi breg pa SDS in Levico. Kako verjetna je rekonstrukcija koalicije? Se NSi po vašem spogleduje z njo?

V tem dogajanju me ne skrbi najbolj, kakšna bo koalicija. Saj koalicijo imamo in vanjo premier NSi ni povabil in NSi ni v koaliciji. Težava je, da je ta stranka nekako neuradno v koaliciji, da imamo danes podoben položaj kot v času vlade Marjana Šarca, ko je bila Levica del koalicije, pa v resnici ni imela ministrov, je pa sodelovala. NSi pa ne sodeluje na način, da bi se le korektno usklajevali o zakonih, temveč skozi neke druge dogovore, kot denimo o tem, da dobi v parlamentu NSi položaje, ki ji po volilnem rezultatu ne pripadajo, da se onemogoči SDS, in NSi je to sprejela, kar me je zelo presenetilo, hkrati pa obtožuje SDS, da je sama kriva za to, da je NSi prevzela njihove položaje. Ustavnih sprememb vladajoče stranke ne morejo izpeljati brez vsaj nekaj glasov iz opozicije, ker imajo vladne stranke tudi same notranje težave; ni nujno, da bo projekt sploh šel skozi. A celo, če se dogovorijo, potrebujejo nekoga iz opozicije. Z vidika opozicije je nerodno, da se skuša z ustavnimi spremembami vlada predstavljati kot sposobna nekih pomembnih reform, NSi pa ji tu pomaga, ker jo vzpostavlja kot takšno. V preteklosti so bile posledice ustavnih spremembe v glavnem slabe, ker so bile spremembe nepremišljene. Še vedno imamo spremembo volilnega sistema iz leta 2000, ki še ni uresničena, ker so rekli, da bodo ljudje dobili odločilen vpliv na dodelitev mandatov konkretnim kandidatom, pa nikoli niso uspeli volilnega zakona popraviti, da bi ljudje to možnost tudi dobili. Imamo ustavno spremembo na področju referendumov, kjer je ustava absolutno neusklajena z referendumskim zakonom, ki ga tudi niso popravili. V ustavi imamo čisto pitno vodo, hkrati pa imamo zelo slabo skrb zanjo, saj tudi mednarodne primerjave kažejo, da nismo tako dobri, kot se hvalimo. Spreminjanje ustave je nekakšno hvaljenje s sposobnostjo oblasti, da spreminja stvari, to poznamo še iz socializma, ko so tudi kar naprej spreminjali ustave. Ne vem, ali je NSi dobro premislila, da je tako kooperativna do oblasti, čeprav so po drugi strani pogovori vedno pametni. Saj NSi še ni rekla zadnje besede, tu se je postopek šele sprožil, pomembno je, kako se bo končal.

So pa odnosi med opozicijskima strankama zadnje dni spet precej ohlajeni. Kakšen učinek bo imelo to na volilno telo na desnici?

Odnosi v opoziciji niti ne rabijo biti posebej dobri. Pravzaprav sploh ni pomembno, kakšni so odnosi med opozicijskimi strankami. Pomembni so odnosi med vladnimi strankami, kajti te vladajo in odločajo. Pomembno pa je, ali se, ko gre za opozicijo, ravna pošteno, ali vsak opravlja svojo vlogo, ali kdo kje goljufa. Problematično je, da je v parlamentu prišlo do zlorab, ko se je majhna stranka z vladnimi strankami – ker to ugaja njim, da ne bi bilo resnega nadzora nad oblastjo – dogovorila, da dobi položaje, ki ji ne pripadajo, na račun veliko večje opozicijske stranke. Tu pa ne gre za vprašanje odnosov med opozicijskimi strankami, temveč za veliko resnejše vprašanje, navsezadnje tudi za vprašanje zlorabe oblasti vladajočih strank, ki so tako onemogočile največjo opozicijsko stranko. Podobno je kot tedaj, ko je Levica bila in hkrati ni bila v koaliciji, zahtevala pa je, mora dobiti kot opozicijska stranka možnost poslanskih vprašanj vladi, katere del je v resnici bila, da je manj opozicijskih vprašanj lahko postavljala prava opozicija. Čeprav je bilo jasno, da je bila del vladne koalicije, kajti, ko je šla ven iz tega neuradnega partnerstva, je vlada celo razpadla. Danes je položaj drugačen, saj Golob v resnici sploh ne potrebuje NSi in z lahkoto vlada brez nje, pa mu ta vendarle dela nenavadno uslugo, da onemogoča SDS. To me, priznam, pri tej stranki čudi, ni pa novost. Enako je nekoč že počela pri javnem zavodu RTV, s tem se je tam tudi začel konflikt. Po zakonu bi tam morale biti vse stranke zastopane glede na volilni rezultat, toda v parlamentu so pred kakimi šestimi leti odločili, da SDS kot celo največja parlamentarna stranka v času Šarčeve vlade in pred tem druga največja v času Mira Cerarja ni imela nikogar v nadzornem niti v programskem svetu, ker so namesto njenih predstavnikov rajši imenovali predstavnike NSi, LMŠ in SD. Tako so se pač zmenili in izpeljali, čeprav je bilo tudi v nasprotju z zakonom. Posledica tiste goljufije – ki jo je pozneje, ko je SDS dobila večino v parlamentu, vrnila tako, da Šarcu in SD ni izvolila ljudi –, je danes to, kar počne Golob, ki je šel radikalno do konca in bi kar čisto vse zamenjal in nastavil svoje kadre. Ta pristop dolgoročno ni dober in vodi v velike težave. Kot je vodil v težave pri RTV, se lahko zgodi tudi na ravni državne politike. Če odpravljamo demokratične tradicije in inštitute, kot je spoštljivost do največje opozicijske stranke, bo to imelo dolgoročno slabe posledice.

Odnosi v opoziciji niti ne rabijo biti posebej dobri. Pravzaprav sploh ni pomembno, kakšni so odnosi med opozicijskimi strankami. Pomembni so odnosi med vladnimi strankami, kajti te vladajo in odločajo.

Poskusiva zaključiti pozitivno: ko secirate trenutno stanje slovenske družbe, kaj vas navdaja z optimizmom?

Zlasti ljudje. S politiki imamo precej nesreče, toda v državi je veliko ljudi, tudi v novinarstvu, podjetništvu, izobraževanju in zdravstvu, ki trdo delajo in verjamejo v to skupnost. To nas bo peljalo naprej, politiki pa bodo, upam, tudi prej ko slej prišli k pameti ali se izboljšali.