Inštitut Karantanija je izdal zajetno politološko študijo Ustanovitev Slovenije, v kateri se je dr. Peter Jambrek poglobil v razvoj slovenske državnosti.

Besedilo knjige dr. Petra Jambreka Ustanovitev Slovenije je urejeno kronološko, tudi zato, ker gre za zajetno delo (610 strani). Avtor se sprašuje, kdaj, kako in zakaj se je spreminjal slovenski nacionalni sistem skozi daljša, večletna ali celo večdesetletna časovna obdobja.

Izvori, krize, suverenost, vizije

Besedilo študije Ustanovitev Slovenije (izdala sta jo Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko) je avtor razdelil na tri obširne dele. V prvem govori o zgodovinskih izvorih in pogojih nastanka samostojne slovenske države. Drugi del je posvetil vprašanjem suverenosti, krizam in vizijam. Tretji del pa je zajet pod naslovom Prehodi, izzivi in prihodnost.

V prvem delu seže avtorjeva misel nazaj v razmere starega Egipta, helenske in rimske civiliza­cije ter na razmere na Balkanu, vključno s pojasnjevanjem pomena demarkacijske črte med Vzhodom in Zahodom po reki Drini, da nato uvede bralca v razumevanje položaja Slovenije v Jugoslaviji. Pri tem je Jugoslavija označena s pomenljivim naslovom kot »razkosana družba, enotna država«.

Znotraj tega obdobja je še posebej prikazana deviacija slovenskega socializma na primeru taborišč za prisilno delo žensk, ki niso ustrezale predstavam novih oblastnikov (avtorjeva mama je bila namreč ena od žrtev teh taborišč; v Ferdrengu).

Demokratizacija, plebiscit, suverenost

S kvalitativnega metodičnega zornega kota je avtor širše osvetlil tudi krizne razmere ob koncu osemdesetih let 20. stoletja, ki jim je sam dal del prispevka. Zato naslednja poglavja uvajajo knjigo v njen drugi del, ka­terega osrednja misel o »zgoščenem zgodovinskem času samoodločbe naroda« privede v razpravo o narodni suverenosti, slovenskem plebiscitu in novi ustavi nacionalne države.

Centralistične in nedemokratične težnje, ki so se konec osemdesetih let pojavile v Jugoslaviji, so ogrozile ekonomski, socialni in kulturni razvoj slovenskega naroda, zato so nastopili razlogi za odlo­čanje o drugačnem političnem statusu.

Po političnih premikih, ki so omogočili večstrankarske volitve (1990), je bila v Sloveniji v novoizvoljeni skupščini julija 1990 sprejeta Deklaracija o suverenosti države Slovenije, ki je pomenila njeno opredelitev, da prične z uresničevanjem pravice do samoodločbe. Ta pravica je bila nato pravno institucionalizirana z Zakonom o plebiscitu o samostojnosti in neodvisno­sti in dejansko uresničena z uspešnim izidom izvedenega plebiscita decembra 1990 leta.

Nastanek sa­mostojne države

Nastanek sa­mostojne države je bil preko ustreznih deklaratornih listin nato pravno institucionaliziran v Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine in ustavi decembra 1991. S tem je slovenski narod dobil svojo samostojno državo, ki je slonela na legitimni osnovi, podani s plebiscitno odločitvijo in legalnem postopku, ki ga je za spremembo ustave predvidevala prejšnja Ustava SRS. Ta sprememba političnega statusa je vzpostavila za Slovenijo tudi kakovost mednarodnopravnega subjekta.

»Suverenost povezuje avtor najprej z državno oblastjo in jo opisuje kot vrhovnost, nedeljivost, neomejenost,« je v spremni oceni knjige zapisal dr. Albin Igličar. »Takšne značilnosti pripisuje tradicionalna teorija državi oziroma njeni emanaciji v po­dobi monarha, parlamenta ali zakona. V moderni dobi pa se je oblikovala ideja o ljudski suverenosti, po kateri vsa oblast izvira iz ljudstva in pripada ljudstvu.

Posebna pojavna oblika te ljudske suvere­nosti je tudi suverenost naroda (nacije), ki se izraža zlasti skozi pravico narodov do samoodločbe. Tej pravici je posvetil avtor v nadaljevanju veliko pozornost ob prikazu plebiscitnega dogajanja in poudarjanju novih ustavnih vrednot.«

Okoliščine referendumske odločitve

Odločitev, da se vzpostavi slovenska država z vseljudskim odločanjem na referendumu oziroma plebiscitu, predstavlja od njenega nastanka do danes tako rekoč vogelni kamen njene legitimnosti. Na osnovi političnega dogovora v Poljčah, novembra 1990, je bil sprejet v tedanjem predstavni­škem telesu (Skupščini RS) pravni akt, Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta je operacionaliziral sklepe posveta v Poljčah ter nato na temelju rezultatov odločitve na plebiscitu odprl pot za radikalne tranzicijske spremembe slovenske družbe.

Avtor je podrobno razčlenil okoliščine referendumske odločitve sloven­skega ljudstva in opredelil iz te odločitve izhajajoče družbene spremembe.

Družbene spremembe so se odvijale najhitreje na političnem nivoju, počasneje pa na ekonom­skem področju, čeprav so prav ekonomski vzroki – nizka produktivnost socialističnih ekonomskih sistemov ob državni in družbeni lastnini – prvenstveno botrovali političnim spremembam. Tem so potem sledile menjave prevladujočih vzorcev družbenega obnašanja, ki so jih določale pravne in druge družbene norme.

Najbolj počasi so se omenjene spremembe dogajale na področju družbene zavesti ter dejanskega ponotranjenja (internalizacije) novih družbenih vrednot. V takšnih razmerah smo pogosto še danes priče pojavom družbene anomije, ko stare vrednote ne veljajo več, nove pa še niso zadosti uveljavljene in utrjene, kar je slabo za pravno kulturo.

Vrednote Slovenije in Evrope

V tretjem delu te obširne študije je dr. Peter Jambrek usmeril pogled v prihodnost, posebej v evropske in svetovne pro­cese integracije ter globalizacije.

V zadnjem delu knjiga prikazuje dvojno poslanstvo ustavnega sistema v evropskih integracij­skih procesih. Po eni strani mora zavarovati narodno (etnično) identiteto vsake članice Evropske zveze pred asimilacijskimi posledicami združevanja, po drugi strani pa mora omogočiti oblikovanje nove skupne nadnarodne in nadnacionalne identitete ob vrednotah (zahodno)evropske civilizacije.

Zato Jambrekova knjiga na eni strani utemeljuje »svobodomiselni izvor in vrednostno jedro sloven­ske ustavne identitete« ter, po drugi strani, »perspektive evropskega slovenstva«. Pri tem je pri naro­dni (etnični) identiteti poudarek na kulturno-jezikovnih, religioznih in zgodovinskih vidikih naroda (etnosa), pri nadnacionalni identiteti pa je v ospredju pripadnost skupnosti, ki je širša od države in naroda, saj posamezne države prenesejo nanjo dele svoje suverenosti ob hkratni udeležbi pri izvaja­nju te skupne supradržavne suverenosti.

Posebna vrednost knjige je, da je bil avtor eden od poglavitnih nosilcev procesa demokratizacije in osamosvajanja, zato je v tem delu zajetih tudi veliko podrobnosti, pričevanj in dokumentov, ki so bistveno pripomogli k uspehu tega procesa ter so bili doslej neznani širši in ožji strokovni ter laični javnosti.