Zavetnik: "prvaka apostolov"

Atributi: meč, knjiga, ključi

Pri obrezovanju so Petru dali ime Simon. Ko ga je Jezus poklical za učenca, mu je spremenil ime v pomenljivo ime Peter (Skala). Zakaj, mu je povedal pozneje v Cezareji Filipovi: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Peter je bil prvak apostolov in prvi papež. Po Jezusovem vnebohodu je vodil Cerkev najprej v Jeruzalemu, nato v Antiohiji, slednjič v Rimu, središču tedanjega sveta. Prvič je prišel Peter v Rim verjetno leta 42, potem ko ga je bil angel čudežno rešil iz Herodove ječe. Od tega leta se šteje tistih petindvajset »Petrovih let«, ko naj bi kot rimski škof vladal vesoljni Cerkvi.

Ko je prišel v Rim, je mesto štelo nad 400 ulic, nad 400 trgov in 470 poganskih templjev. Iz Rima je pisal svoji dve pismi, kjer bodri kristjane, naj se celo radujejo, če morajo nekaj časa v raznoterih preizkušnjah trpeti. Peter je bil mož vere, ki je izmed apostolov Gospoda najbolj ljubil. Živo je izpovedal vero: »Ti si Kristus, sin živega Boga!« ali po obilnem ribjem lovu: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.«

Res je bila njegova vera spočetka nekoliko vihrava - bil je pač po naravi preprost, odkrit, zvest, nekoliko nagel. V grenki preizkušnji, ko je Gospoda zatajil, se je ta ljubezen izčistila, se ponižala in se oprla edino na božjo milost. »Gospod, ti vse veš, ti veš tudi to, da te ljubim,« je ponižno odgovoril ob Genezareškem jezeru, ko ga je Gospod dokončno postavil za poglavarja Cerkve. To je Peter tudi dokazal. Vrgli so ga najprej v mamertinsko ječo in ga na današnji dan leta 67 po starem izročilu križali po Gospodovi napovedi: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam, ... ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal.« Ob smrti naj bi Peter prosil, naj obrnejo križ narobe, češ da ni vreden, da bi umrl tako kakor njegov Učenik. Nad njegovim grobom stoji danes v Rimu največja cerkev sveta.

Pavel je apostol narodov in največji misijonar vseh časov. Rodil se je v Tarzu v Mali Aziji. Jezus sam ga je čudežno poklical za apostola, ko se mu je prikazal na poti v Damask (25. januar) in je Pavel iz preganjalca Cerkve postal njen apostol. Pavlova spreobrnitev je za Jezusovim vstajenjem eden največjih dogodkov krščanske zgodovine. Od farizejske usmerjenosti staršev je podedoval verski ogenj in rimsko državljanstvo, od učiteljev v domači šoli, zlasti pa v Jeruzalemu od slovečega Gamaliela, poznanje Svetega pisma. Šibak in bolehen po telesu, je bil silen po duhu in volji; kar je bil, je bil z vsem srcem.

S temi lastnostmi je Pavel dovršil čudovita misijonska dela, večja ko drugi apostoli. Na svojih treh misijonskih potovanjih je obšel skoraj ves tedaj znani svet. Povsod je šel v središče dežele, v glavna mesta in tam oznanjal Kristusov nauk, da se odtod razraste tudi po deželi. Najprej je vedno poskusil pri svojih rojakih, Judih, kjer je skoraj povsod slabo naletel. Potem se je obrnil k poganom. Na teh potih je moral veliko pretrpeti (2 Kor 11,16-33). Najbolj pa je poveličal svojega Gospoda s smrtjo. Za cesarja Nerona so ga obglavili isti dan kakor apostola Petra. Nad njegovim grobom v Rimu stoji veličastna bazilika.

V pričakovanju smrti piše učencu Timoteju: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Odslej je namreč zame pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod«.