Peter Handke (1942) je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, ta čast pa ga je doletela lani. Mnogi so (zaradi njegovih knjig) to pričakovali, nekateri (zaradi njegovih političnih stališč) nikakor.

Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo.

Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za roman Žalost onkraj sanj je Handke, star komaj 31 let, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.

Pri založbi Beletrina so se želeli pokloniti nobelovcu in zamislili so si ponatis prvega prevoda knjige Žalost onkraj sanj.



Peter Handke je Žalost onkraj sanj izdal leta 1972, v slovenščino jo je leta 1977 poslovenila Stanka Rendla. Sveži prevod te knjige je tudi prvi prevod kakšnega Handkejevega dela v slovenščino, potem ko je dobil Nobelovo nagrado za književnost.

Drobna, a briljantna in do bolečine empatična pripoved

Handke je roman oz. kratko pripoved Žalost onkraj sanj začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi,« kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred in med drugo svetovno vojno.

Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«.

Pri šestnajstih je odšla od doma

Handkejeva mati, koroška Slovenka Marija Sivec, se je pri enainpetdesetih letih odločila za prostovoljno smrt, torej ko je bila še mlada. V pripovedi je Handke izrisal njeno življenjsko pot, portret matere pa razširil v skico življenja njene generacije žensk na avstrijskem Koroškem.

Marija Sivec je bila hčerka zavednega koroškega Slovenca, ki se je ob plebiscitu zavzemal za to, da se Koroška pridruži takratni Jugoslaviji. Zato so ga potem tudi politično preganjali, tako da je bila Handkejeva mama na Koroškem trojno zaznamovana: izhajala je iz zelo revnega sloja, bila je Slovenka, pripadnica manjšine, in bila je ženska. Tudi v lastni družini ji ni bilo dovoljeno toliko kot bratom, za kar si je prizadevala.

Pri šestnajstih je odšla od doma, delala je v nekem hotelu ob Vrbskem jezeru v Celovcu, potem je šla celo v Švico in pozneje v Berlin; tam si je pridobila svetovljanske izkušnje.

Po vojni, ko je ljudi pestila revščina, se je vrnila v domačo vas, celo v hišo svojih staršev. Ta svet, ki jo je na Koroškem obkrožal, pa je bil zanjo preprosto preozek. Handke je to opisal z veliko empatije. Piše o tem, da konec štiridesetih in v petdesetih letih 20. stoletja ženskam, predvsem na vasi, ni bilo dovoljeno, da se izrazijo, da se v prostem času posvečajo kakršnim koli dejavnostim, niti svoje sobe niso smele imeti.

Kako je bil nacizem privlačen za preproste ljudi

Handke opisuje, kako je bil nacizem privlačen za preproste ljudi, kako jim je dajal občutek skupnosti, misel, da je zdaj vse mogoče, da se vsi poznajo, vsi so prijatelji in tako naprej. Seznanja nas s tem, kako se je njegova mama, ki ni imela pojma o politiki in se zanjo ni zanimala, nekako navdušila nad sistemom, ki ga je nacizem vzpostavil, nad tem, da sta Nemčija in Avstrija postali ena dežela, nad tem prijateljstvom in tako naprej. Ne nazadnje je to nato usodno zaznamovalo njeno življenje. Kot idealno ljubezen si je predstavljala svoje prvo razmerje z nemškim uradnikom, ki je bil Handkejev biološki oče in se je nato vrnil v Nemčijo. Lahko rečemo, da je bila to utopija ljubezni, ki je nastala v tistem času.

Handke dobro opisuje tudi medvojni in povojni Berlin, v katerem je živel kot otrok. Piše o revščini, o porušenem Berlinu, o tem, kako je mami sami od sebe nekako uspelo vzpostaviti samozavest oziroma je v Berlinu igrala samozavest, ki je ni imela. Potem ko ji je to samozavest končno zares uspelo razviti, pa se je morala vrniti na vas. Tam ji je samozavest kot ženski, svetovljanki, bolj škodila kot koristila.

Na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo

Handke tega dela ni izdal pri svoji matični založbi Suhrkamp, ampak pri prijatelju v Salzburgu. Na to knjigo gleda kot na svoje najbolj osebno delo. Hkrati pa je na samo nekaj straneh knjige, ki ji niti ne reče roman, temveč pripoved, začrtal vse linije svoje poetike, tudi poetičnost jezika. Vse, kar odlikuje Handkeja v poznejših delih, je že zajeto v Žalosti onkraj sanj.

Pomembni so tudi avtobiografski motivi, ki so v vseh njegovih delih, v Žalosti onkraj sanj pa Handke stopi v ozadje in prepusti oder materi, ženski. Prav ženski liki so pri njem pogosto osrednji.

Handke piše tudi o revščini, socialnih razmerah, vzponu nacizma in tako naprej, torej o zelo pomembnih stvareh, ki zadevajo avstrijsko zgodovino, tudi zgodovino slovenske manjšine na Koroškem.

Konfucij – In svet, ki ga je ustvaril

V zbirki Koda je Beletrina prevodu Uroša Kalčiča izdala knjigo o Konfuciju ameriškega dopisnika iz Kitajske Michaela Schumana. To delo ni klasična biografija, ki bi se ukvarjala samo s kronološkim potekom njegovega življenja, temveč je v večji meri strokovno delo, ki razčlenjuje različne Konfucijeve vloge: Konfucij kot človek, kot poslovnež, kot učitelj, kot oče, kot politik itd.

Izbrani pristop jasno pokaže, kolikšen vpliv je imel ne samo na Kitajskem, temveč po celi azijski celini. Schuman ga razkriva kot človeka, ki je za prihodnost enako pomemben, kot je bil za preteklost, kako je preraščal vlogo učitelja, ki jo je imel ob smrti, in kako njegova zapuščina piše zgodovino najuspešnejših družb na svetu.

Ameriški novinar Michael Schuman (1968) živi v Pekingu, kjer je dopisnik Wall Street Journala in revije Time. Študiral je azijsko zgodovino in politične vede na Univerzi v Pensilvaniji ter mednarodne odnose na Univerzi Columbia. Že več kot 20 let raziskuje in piše o Aziji ter globalni ekonomiji. Je avtor monografije The Miracle: The Epic Story of Asia’s Quest for Wealth (2009).

Gert Ledig: Povračilo

Založba Beletrina je izdala tudi prevod drugega romana nemškega pisatelja Gerta Lediga Povračilo. Ta roman je doletela posebno nesrečna usoda, saj je bil avtor po drugi svetovni vojni s svojim prvim romanom prepoznan in cenjen, Povračilo, ki vzbuja sočutje do nemške strani, pa ga je potisnilo med nezaželene avtorje.

Gerd Ledig (1921–1999) se je z osemnajstimi leti kot prostovoljec pridružil wehrmachtu na zahodnih bojiščih. Zaradi disciplinskih prekrškov so ga premestili v kazenski bataljon na vzhodno fronto, leta 1942 je bil ranjen v bitki pri Leningradu, med okrevanjem pa je doživel bombardiranje nemških mest. Od leta 1953 se je posvetil izključno pisanju.

Knjiga je kmalu po izidu leta 1956 izginila iz knjigarn

Knjiga je kmalu po izidu leta 1956 izginila iz knjigarn. Ledig se je nato razočaran umaknil iz literarnega življenja in od leta 1963 živel v izolaciji na južnem Bavarskem. Nekaj mesecev pred smrtjo leta 1999 je založba Suhrkamp roman ponatisnila in tako se je avtor posthumno uvrstil med najpomembnejše nemške avtorje, ki so pisali o drugi svetovni vojni.

Roman, v katerem se zgodba odvije bliskovito, v le eni uri, smo dobili v slovenskem prevodu Marka Košana in s spremno besedo dr. Igorja Grdine ob 75. obletnici konca druge svetovne vojne.

Brutalna pripoved o zavezniškem bombardiranju nemškega mesta, ki izhaja tudi iz avtorjevih izkušenj, s pomočjo intimnih zgodb vojakov in civilistov ter odsekanim, skoraj telegrafskim slogom, prikaže vso kaotičnost vojne, ki nikoli ne izbira in ni pravična za nikogar.