Atributi: upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 in 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je sopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal božji prst, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: "Tu sem, pojdi in glej!" Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se je ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuy, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan.


Blaženi Peter Gonzales, dominikanec

Peter Gonzales se je rodil kot nadarjen otrok v španski plemiški družini, bil je navajen razkošnega življenja, pa tudi s študijem na eni najstarejših in najboljših univerz v Palenciji ni imel težav. Na široko so mu bila odprta vsa vrata, tako da je dokaj nepremišljeno in brez kakšnega posebnega nagnjenja stopil v duhovniški stan. Stric, škof v Palenciji, ga je takoj po posvečenju imenoval za kanonika in stolnega dekana, kar je nečimrnemu in zunanjega lišpa navajenemu plemiču neizmerno prijalo. Svojo čast in službo je želel nastopiti v vsem sijaju, zato si je omislil slovesen obhod mesta na izbrano opremljenem konju. Ljudstvo mu je seveda ploskalo in ga navdušeno pozdravljajo, a samo tako dolgo, dokler se ni konj v nekem trenutku splašil, podivjal in imenitnega jezdeca vrgel v blato. Ploskanje in vzklikanje množice se je v hipu spremenilo v smeh, zasmehovanje in norčevanje. Za Petra pa je bil to milosten dogodek, saj mu je sledilo notranje spreobrnjenje. Sklenil je, da zapusti svet in v samoti, z molitvijo in postom zatre svoj napuh. Kljub nasprotovanju in odvračanju od tega sklepa je vstopil v dominikanski red, napravil zaobljube in postal vzoren redovnik. Zaslovel je kot zelo dober govornik, ob njegovih pridigah so se mnogi poboljšali in spreobrnili. Njegov ugled je bil zolikšen, da ga je želel imeti ob sebi celo španski kralj Ferdinand III. Njegova velika skrb so bili mornarji.


Ime: V latinščini (Petrus) in v grščini (petra) pomeni »skala«, prevedeno pa je iz hebrejskega imena Kefa, ki ima isti pomen. Tako je Jezus poimenoval Simona, prvaka med apostoli.

Rodil se je med letoma 1180 in 1196 v kraju Astorga v severni Španiji,
umrl pa 15. aprila 1246 v mestu Tuy, prav tako v Španiji.

Družina: Bil je potomec stare in junaške plemiške rodbine.

Zavetnik: Je zavetnik mornarice in mornarjev; pomočnik proti neurju, potresu, proti nesrečam na morju.

Dogodki: Dvorjanom na dvoru kralja Ferdinanda III. je bilo strogo samostansko življenje, ki ga je živel Peter Gonzales, trn v peti in so si na vse načine prizadevali, da bi ga ujeli v zanko. Nekoč so mu nastavili malopridno žensko, da bi ga zapeljala s svojimi čari. Peter pa jo je najprej resno pokaral, nato pa odpeljal v sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Pred njo se je zavil v svoj plašč, se vrgel v ogenj in ji zaklical: »Tu sem, pojdi in glej!« Ko je videla svetnika ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel, jo je to tako presunilo, da se je spovedala svojih grehov, spreobrnila in sklenila spremeniti življenje.

Beatifikacija: Za blaženega ga je leta 1741 razglasil papež Benedikt XIV.

Goduje: 15. aprila.