Sveti Celestin V., puščavnik in papež

Peter Celestin Moronski je bil deček bistrega uma, skromen in ponižen ter že od mladih nog zaljubljen v knjige, zato ga je mati kljub težkim razmeram poslala v šolo. Z dvajsetimi leti se je odločil za redovniško življenje. Na samotni gori Pelleno si je v votlini uredil celico, ki je bila tako tesna, da je v njej komaj lahko stal in ležal. Želel si je popolne samote in skritosti, a so ga občudovalci in posnemovalci kmalu našli ter nagovarjali, naj se raje pridruži kakšnemu svetemu redu. To ga je spodbudilo, da je šel v Rim, tam prejel mašniško posvečenje in dovoljenje, da sme ostati eremit (puščavnik). Z učenci je na gori Morrone zasnoval večje samotarsko selišče in tam sezidal cerkev Svetega Duha. Po zgledu benediktinskih pravil jim je predpisal strog pravilnik, ki je bil prvič potrjen leta 1263, ponovno pa 22. marca 1275, ko jim je papež Gregor X. dal dovoljenje, da so posebna, samostojna veja sv. Benedikta. Prvotno so se imenovali po cerkvi Svetega Duha (bratje Svetega Duha), kasneje pa se je zanje uveljavilo ime celestinci. Red je kmalu doživel pravi razcvet, tako da je moral Peter redovnike razdeliti v 40 skupin in jih razmestiti po gorah Abruzzi. Leta 1286 se je na generalnem kapitlju odpovedal vrhovnemu prioratu ter si z majhno skupino menihov izbral težko dostopen kraj na pobočju gore Morrone in se tam v miru in molitvi začel pripravljati na smrt. V Cerkvi pa je v tem času nastala velika kriza. Kardinali zaradi notranjih nesoglasij in vmešavanja od zunaj že več kot dve leti niso mogli izbrati naslednika papeža Nikolaja IV. Peter jim je zato napisal ostro pismo, da se bo nanje izlil božji srd, če bodo že naprej zavlačevali. In kaj se je zgodilo? Odločili so se, da bodo na papeški sedež postavili kar njega. Starček pri štiriinosemdesetih letih je izvolitev le stežka sprejel, med ljudstvom pa je zavladalo velikansko navdušenje, saj so upali, da bo novi papež spet prinesel pravega duha pobožnosti, miru in svetosti, ki jo je že vseskozi izžareval. A se je kmalu izkazalo, da to ne bo dovolj in da ne bo kos zapletenim razmeram. Nastala je prava zmeda, saj so ga, preprostega in dobrosrčnega moža, nevajenega političnih spletk, laži in zvijač, prinašali okoli in izkoriščali. Ko je to spoznal, je, po komaj štirih mesecih, nepreklicno odstopil od vodenja Cerkve in se vrnil med svoje menihe. A Gospod ga je hotel preizkusiti do konca: njegov naslednik, papež Bonifacij VIII., ga je v »strahu«, da ga ne bi njegovi pristaši prisili, da se vrne na papeški prestol, dal zapreti v ozko in vlažno celico, kjer je tudi končal svoje zemeljsko življenje.


Ime: I zhaja iz besede caelestinus, ki pomeni »nebeški, božanski«.

Rodil se je leta 1215 v Isernii v italijanskih Abruzzih,
umrl pa 19. maja 1296 v ječi gradu Fumone pri Anagni blizu Rima.

Družina: Bil je enajsti izmed dvanajstih otrok, živel je v preprosti kmečki družini Angelari. Vzgajala ga je pobožna mati Marija.

Zavetnik: Je zavetnik knjigovezov in L’Aquile.

Upodobitve: Skoraj vedno ga upodabljajo kot meniha, pogosto s papeškimi insignijami, tudi v ječi s spokorniško verigo.

Goduje: 19. maja.