Maribor, stolnica

Pridiga msgr. Santosa Abrila, apostolskega nuncija v Sloveniji

Spoštovana ekcselenca, msgr. Franc Kramberger, mariborski škof, predragi bratje v škofovski službi, duhovniki, redovniki in redovnice, predragi bratje in sestre!

Prisrčno pozdravljam vse vas, ki ste se zbrali za to slovesnost. Zahvaljujem se škofu, msgr. Krambergerju, ki me je povabil v ta del vaše krajevne cerkve, da lahko skupaj z vami obhajam današnjo evharistijo; hvala za dobrodošlico, izrečeno v njegovem osebnem imenu, v imenu pomožnih škofov v Mariboru, kakor tudi v imenu vse krščanske skupnosti v mariborski škofiji.
Vedno mi je v veliko veselje, da lahko obiščem različna krščanska občestva po Sloveniji: škofije, župnije, semenišča, redovne skupnosti in včasih tudi družine, če mi je to mogoče. Na tak način vršim svojo pastirsko službo in s svojo skromno dejavnostjo uresničujem tudi službo predstavnika svetega očeta, kar je moja dolžnost, pa tudi čast in veselje.
Sveti oče je v svojih sto štirih mednarodnih potovanjih osebno obiskal neizmerno veliko število katoličanov po svetu, še več po Italiji in v Rimu. Ker ne more potovati tako pogosto, kot bi želel, da bi lahko dosegel vse, pooblasti nas, svoje predstavnike, da prinašamo njegovo očetovsko in pastirsko ljubezen, njegovo v veri opogumljajočo besedo in zagotovilo njegove molitve za vse hčere in sinove cerkve v njihovih potrebah, kakor tudi v njihovem veselju in trpljenju.

Danes se bomo pri tej sveti daritvi s posebno hvaležnostjo spomnili pete obletnice papeževega obiska v Mariboru, ki je potekal prav na nedeljo, devetnajstega septembra, pred petimi leti. Takrat je papež Janez Pavel drugi podaril naši cerkvi in Sloveniji veliki dar: za blaženega je razglasil zglednega mariborskega škofa Antona Martina Slomška - prvi blaženi na slovenski zemlji - čigar grob se nahaja v tej stolni cerkvi v eni od kapel.
Prav zato se pri tej sveti maši želimo zahvaliti Bogu za obisk svetega očeta in za življenje tega velikega človeka, duhovnika in škofa, blaženega Slomška. Današnjemu praznovanju bo sledila Slomškova nedelja, ki jo bomo, ob spominu na sto osemdeseto obletnico nove maše Antona Martina Slomška, obhajali v nedeljo, šestindvajsetega septembra, v Olimju.

Krščansko občestvo, ki potrebuje visoke ideale, lahko najde v blaženem Slomšku vodnika in luč na svoji poti. Življenje tega našega blaženega je sijajen dar ob koncu devetnajstega stoletja. Prehodil je pot, ki je zares vredna našega občudovanja in posnemanja: od svoje prve maše (obhajal jo je v Olimju) - Slomšek kaplan, spiritual bogoslovcev, dekan, kanonik, pri šestinštiridesetih letih posvečen v Salzburgu za škofa in nazadnje škof s sedežem v Mariboru - sije pred nami kot odlična podoba in osebnost. Ni bil le zgleden duhovnik in škof. Obogatil je tudi slovensko kulturo in dostojanstvo oseb.
Dovolite mi, da vam to povem z izbranimi besedami, ki jih je spregovoril sveti oče Janez Pavel drugi ob beatifikaciji: » Slomšek je šel po Kristusovih stopinjah in postal usmiljeni Samarijan slovenskega naroda. Pozoren na zahteve pri oblikovanju duhovnikov in vernikov ter z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes vsem za zgled, je Slomšek neutrudno evangeliziral: poživljal je ljudske misijone, vzpodbujal številne bratovščine, pridigal duhovne vaje in razširjal verski tisk in ljudske pesmi /…/«. Poleg tega » se je predobro zavedal, kako pomembno je za prihodnost naroda intelektualno oblikovanje prebivalcev, posebej mladih. Zato je Slomšek svojo pastoralno dejavnost povezoval s pospeševanjem kulture, ki je bogastvo naroda in dediščina vseh.« (L'OR 24. 9. 99, str. 2)

Da bi Slomšek lahko uresničil ta program, je globoko in s prepričanjem živel evangeljske vrednote in jih pogumno posredoval drugim. V tem smislu je zares presunljiva vsebina njegovega duhovnega priročnika z naslovom "Mihi Sancta et cara", kar pomeni "Meni sveto in drago", kjer je imel zapisan svoj program življenja, tako kot ga je razbral v luči božje besede, ki jo je hotel prinesti vsem.
Obenem pa je bil Slomškova velika skrb slovenski jezik. Veliko si je prizadeval za socialne spremembe, ki jih je zahteval njegov čas; spodbujal je ustanavljanje šol za kulturni dvig naroda; delal je za blagor in dostojanstvo dežele v evropskem kontekstu. V Mariboru je ustanovil bogoslovje in visoko teološko šolo, ki je bila predhodnica današnje mariborske univerze.
Še posebej rad bi poudaril neko Slomškovo značilnost: bil je človek, ki je globoko ljubil domovino. Kljub temu da so v balkanskem kontekstu pretirani nacionalizmi povzročili toliko nestrpnosti in bratomornih vojn, je Slomšek ljubil svojo zemljo, toda v absolutnem spoštovanju drugih ter z neizmerno človeško in versko odprtostjo. Zato mu je tudi bila tako pri srcu edinost kristjanov v eni Kristusovi Cerkvi. Slomšek ni poznal čustev odpora do nikogar, tuje mu je bilo mišljenje, da bi vernost, kadar je seveda napačno razumljena, lahko vodila v nasprotovanja in konflikte pod pretvezo vere. Slomškov zgled ima svojo težo še posebno v današnjem svetu, ki ga nenehno prizadevajo vojne slepih fundamentalizmov.

Na koncu želim izpostaviti še en trenutek z obhajanja Slomškove beatifikacije in sicer narodno sinodo Cerkve na Slovenskem, na kateri se je tristo delegatov srečalo s papežem prav v tej mariborski stolnici. Tudi jaz sam sem imel srečo, da sem bil takrat prisoten. Ko je papež govoril o tem dogodku, ga je imenoval »zgodovinska priložnost Cerkve na Slovenskem«, ki je poklicana, da izdela »jasen pastoralni načrt«. Takrat nas je sveti oče takole povabil, naj posnemamo Slomška: » On je vedno imel pred seboj človeka v njegovi konkretni situaciji. Znal je videti njegove težave, pomanjkanje, revščino, pa tudi njegove radosti /…/, sedaj je na vas, da ga posnemate.« (L'OR 24. 9. 99, str. 4)
Mislim da je prišel čas, ko se na ta dokument ne sme pozabiti. V svojih stikih z mnogimi duhovniki, redovnicami in laiki čutim, da si želijo, da se dela za polno uresničitev tega programa, ki ga doživljajo kot ne zadosti izkoriščeno bogastvo.

Dragi bratje in sestre, nadaljujmo našo pot z zaupanjem v Gospoda in pod svetlim vodstvom našega prvega blaženega, ki nas v svojih spisih in pesmih vabi tudi k veselju in veselemu razpoloženju. Brez strahu se torej zavzemajmo in zahtevajmo polno svobodo v izvrševanju našega poslanstva, v katerem moramo čutiti neustavljivo moč resnice, ki nas osvobaja. In potem, v Evropi svobodnih držav, imejmo vendar pogum, da enkrat za vselej pokopljemo stare pogojenosti, ki nasprotujejo pravici do svobode vesti in vere, da bomo lahko oznanjali mir, pravičnost in solidarnost evangelija vsem ljudem dobre volje, ki ga želijo slišati. Prepričani in polni upanja tudi mi oznanjajmo z blaženim Slomškom:

»Sveta vera bodi vam luč!« Sveta vera bodi nam luč. Amen.