Danes obhajamo god cerkvenega učitelja sv. Tomaža Akvinskega. Na katoliškem spletnem portalu Aleteia praznik obeležujejo z izborom misli iz bogate zakladnice duhovnika in cerkvenega učitelja iz 13. stoletja.



So dnevi, ko smo žalostni, dnevi, ko se kar ne moremo rešiti krempljev depresije in notranje tesnobe, ki nas teži in nam preprečuje sporazumevanje z bližnjimi. Ali obstaja kakšen trik, ki bi nam pomagal premagati žalost in nam povrnil nasmeh na obraz? Sveti Tomaž Akvinski predlaga pet zdravil proti žalosti, ki so se izkazala kot presenetljivo učinkovita (Summa Theologiae, I–II, n. 38).

1 Prvo zdravilo je, da si dovolimo nekaj, kar imamo radi. Kot da bi znameniti teolog že pred sedmimi stoletji slutil, da je »čokolada odlično zdravilo proti depresiji«. Morda je vse skupaj slišati malce preveč materialistično, toda nihče ne bo oporekal, da se naporen dan lahko povsem lepo zaključi z dobrim vrčkom piva. To tudi težko spodbijemo z navajanjem Svetega pisma, saj se je naš Gospod rade volje udeleževal slavij in gostij, pred in po vstajenju pa je rad užival v drobnih življenjskih radostih. Eden od psalmov celo pravi, da vino razveseljuje človeško srce (čeprav Sveto pismo tudi jasno obsoja pijančevanje).

2 Drugo zdravilo je jok. Sveti Tomaž pravi, da »boleče stvari bolijo še bolj, če jih zadržujemo v sebi, kajti duša je odločnejša: če ji je omogočen pobeg, se bo razletela na vse strani in s tem olajšala notranjo bolečino«. Naša otožnost bo vse hujša, če ne bomo mogli prevetriti svoje bolečine. Jok je orodje duše za sproščanje bolečine, ki lahko postane hromeča. Tudi Jezus je jokal. In papež Frančišek je dejal, da lahko »določene življenjske resnice vidimo le z očmi, ki so jih oprale solze. Zato vabim slehernega med vami – zastavite si vprašanje: Ali znam jokati?«

3 Tretje zdravilo je, da bolečino delimo s prijateljem. Na tem mestu se spominjam Renzovega prijatelja iz čudovitega Manzonijevega romana Zaročenca. Ko se znajde sam v zapuščenem domu, ki ga je opustošila kuga in objokuje strašljivo usodo svoje družine, prijatelju Renzu zaupa: »Kar se je zgodilo, je grozno, nikoli si nisem predstavljal, da bom moral doživeti kaj takega; dovolj je bilo, da bi človeku za vse življenje odvzelo radost in veselje. Toda če se o teh stvareh pogovarjam s prijateljem, mi je v veliko pomoč.« To je stvar, ki jo moramo doživeti, če bi jo radi razumeli. Ko smo žalostni, se nam vse stvari prikazujejo v sivih odtenkih. Zelo učinkovit način za odpravo tega je, da svoje srce odpremo prijatelju. Včasih je dovolj že kratko sporočilo ali telefonski klic, pa se naš pogled na življenje znova napolni s svetlobo luči.

4 Četrto zdravilo proti žalosti je premišljevanje o resnici. Premišljevanje o »fulgor veritatis«, o čemer govori sv. Avguštin, o sijaju resnice v naravi ali v umetniškem ali glasbenem delu, je lahko učinkovit balzam proti žalosti. Nek literarni kritik, ki je le nekaj dni po smrti ljubega prijatelja na strokovni konferenci predaval na temo pustolovščin v Tolkienovih delih, je takole začel svoj nagovor: »Govoriti o lepih stvareh ljudem, ki jih to zanima, mi je v resnično tolažbo …«

5 Peto zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž, je nekaj, česar morda nikoli ne bi pričakovali od srednjeveškega misleca. Teolog zatrjuje, da je čudovito zdravilo proti žalosti kopel in spanec. To je globoko krščansko stališče – če želimo odpraviti duhovno bolečino, se moramo včasih zateči tudi k telesnemu zdravilu. Vse odkar je Bog postal človek in je prevzel človeško telo, je ločitev telesa in duha v našem svetu presežena.

Zmotno je razmišljanje, da krščanstvo temelji na nasprotju med dušo in telesom, ob čemer naj bi slednje veljalo kot breme ali ovira za duhovno življenje. Pravi pogled na krščanski humanizem je, da je človeška oseba (z dušo in s telesom) v celoti »poduhovljena« v iskanju povezanosti z Bogom.

»Nikomur se ne zdi čudno, če poiščemo zdravnika, ki bo poskrbel za naše telo kot vodnika v duševno bolezen«, pravi sv. Tomaž More. »Telo in duša sta tako tesno povezana, da skupaj tvorita eno osebo, zato je bolezen enega včasih lahko kar bolezen obeh. Zato svetujem vsakomur, ki se sooča s telesno boleznijo, naj najprej opravi sveto spoved in poišče dobrega »duhovnega zdravnika«, ki bo ozdravil njegovo dušo. Podobno velja za nekatere duševne bolezni: poleg duhovnega zdravnika bi veljalo obiskati tudi takšnega, ki bo poskrbel za zdravje telesa.«

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)