Na spletnem portalu Aleteia kar ne nehajo presenečati s praktičnimi nasveti za poglobitev našega verskega življenja. S. Theresia Aletheia Noble je tokrat pripravila seznam petih namigov, s pomočjo katerih bomo kristjani še intenzivneje doživeli letošnji postni čas.



Ali ste v svetem letu usmiljenja že počeli kaj posebnega? Ali pa imate morda cel kup dobrih namenov, vendar niste še ničesar udejanili (razen morda stopili skozi sveta vrata v svoji škofiji)?

No, dobrodošli v klubu.

Res pa je, da sem pred meseci prebrala papeževo bulo Obličje usmiljenja. In opazila, kako poudarja, naj v tem svetem letu posebno težo posvetimo postnemu času: »Postni čas v svetem letu usmiljenja … doživljajmo intenzivno, kot poseben trenutek, v katerem lahko slavimo in izkušamo Božje usmiljenje.« Zato sem se branja bule pred kratkim lotila še enkrat, prebrala pa sem tudi papeževo postno poslanico. To sem storila z namenom, da bi pripravila nekakšen »načrt«, kako bom letos obhajala postni čas.

Iz zapisov papeža Frančiška sem izluščila pet nasvetov za doživet post:

1 Odkrivajte Božje usmiljenje v Svetem pismu: usmiljeno obličje Očeta se nam razodeva v Svetem pismu, v osebi Jezusa Kristusa. Vključiti prebiranje Svetega pisma v naše vsakdanje življenje ni tako težko, kot se morda zdi na prvi pogled. Vsak dan si vzemite deset minut za branje dnevnega evangelija in o njem premišljujte. Če imate čas, si vzemite pol ure za molitev ob evangeliju. Če še nikoli prej niste molili s Svetim pismom, poskusite z metodo lectio divina.

Koliko strani Svetega pisma je primernih za meditacijo v postnem času, če želimo znova odkriti usmiljeno obličje Boga Očeta! (Misericordiae Vultus, 17)

2 Prejemajte Božje usmiljenje pri spovedi: papež Frančišek vedno znova poudarja zakrament sprave, kadar govori o usmiljenju. Če želimo biti usmiljeni do drugih, moramo resnično izkusiti kesanje in obžalovanje za lastno grešnost. Ko stopimo iz spovednice, zavedajoč se, da je Bog usmiljen z nami, bomo tudi sami pristneje usmiljeni do drugih.

Zakrament sprave znova postavimo v središče, tako da se bodo ljudje lahko z lastnimi rokami dotaknili veličastva Božje milosti. Za vsakega spokorjenega bo to vir resničnega notranjega miru. (Misericordiae Vultus, 17)

3 Premišljujte o delih usmiljenja in jih udejanjajte: zakaj dela usmiljenja tako pogosto spregledamo? Do letošnjega leta jih nisem znala našteti na pamet. Kot katoličani smo poklicani, da udejanjamo tako duhovna kot tudi telesna dela usmiljenja. Ali z besedami papeža Frančiška: »Telesna in duhovna dela usmiljenja ne smejo biti nikoli ločena.«

V letošnjem postu poskusite v svoje življenje na preprost način vključiti po eno telesno in eno duhovno delo usmiljenja. V avto, denimo, položite plastično vrečko s hrano in z drugimi potrebščinami ter morda navdihujočo knjižico ali letak o veri. Izročite jo prvemu brezdomcu, ki ga zagledate. Ponudite svojo pomoč krajevni ljudski kuhinji, zavetišču za brezdomce ali župnijski Karitas. Pa ne le za razdeljevanje hrane in oblačil. Sedite in se z ljudmi, potrebnimi pomoči, tudi pogovorite.

Moja goreča želja je, da bi v tem svetem letu kristjani večkrat pomislili na telesna in duhovna dela usmiljenja. To je odličen način, da prebudimo svojo vest, ki je ob nenehnem soočanju z obličjem revščine prepogosto naveličana vsega. Potopimo se še globlje v srce evangelija, kjer so ubogi deležni posebne izkušnje Božjega usmiljenja. (Misericordiae Vultus, 17)

4 Znova odkrijte tišino: če želimo izkusiti Božje usmiljenje v lastnem življenju, moramo najprej prisluhniti Njegovi usmiljeni besedi. Boga lahko slišimo med molitvijo s Svetim pismom, pa tudi v trenutkih tišine, ko si vzamemo čas, da bi zaslišali Njegov glas.

Moja mama je imela »molilni kotiček«. Ko smo bili otroci majhni, smo vedeli, da je ne smemo motiti, ko si je ob začetku dneva vzela nekaj trenutkov za molitev. Ne glede na to, v kakšnem življenjskem položaju se trenutno nahajamo, vedno lahko najdemo nekaj trenutkov tišine, da smo lahko sami z Gospodom.

Če želimo biti sposobni usmiljenja, se moramo najprej prepustiti Božji besedi. To pomeni, da znova odkrivamo pomen tišine, v kateri lahko premišljujemo o Besedi, ki prihaja med nas. Na ta način bomo lahko premišljevali o Božjem usmiljenju in ga prevzeli v svoj življenjski slog. (Misericordiae Vultus, 17)

5 Priskočite na pomoč »odpadlim« katoličanom: morda se vam to ne zdi povsem umestno, toda če ste prebrali papeževo bulo o usmiljenju, ste morda opazili, kakšen poudarek namenja evangelizaciji, še posebej novi evangelizaciji. Usmiljenje je tesno povezano z evangelizacijo, kajti Cerkev se mora na druge ozirati z nežnim pogledom Očetovega usmiljenja, če jih želi privesti nazaj k Bogu. Brez usmiljenja evangelizacija izgubi svojo učinkovitost, svojo pristnost in verodostojnost.

Lahko se posebej potrudite in poskusite pomagati svojim najbližjim, ki so zapustili Cerkev. Ni vam treba drugega, kot da jih povabite na kavo, morda k udeležbi na kateri izmed postnih dejavnosti, ali pa se z njimi le spodbudno pogovorite. Nudenje tovrstne pomoči je preprosteje, kot si mislimo.

Dandanes, ko je Cerkvi dana naloga nove evangelizacije, bi morali vprašanje usmiljenja nagovarjati vedno znova in znova, z novim navdušenjem in s prenovljenimi pastoralnimi dejavnostmi. (Misericordiae Vultus, 12)

Če imate za letošnji post kakšne »usmiljene« načrte, jih prosim zapišite v komentar. Morda komu pridejo prav!

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.) / Fotografija je ilustrativna.