V zavedanju svoje minljivosti človek nosi globok strah: ne samo, da nas nekoč ne bo več tu, na tem svetu, ki so ga prepredle niti našega življenja, ampak bo z nami počasi minil tudi spomin na nas. Zares, otožnost je vtkana v srce stvari ... Toda prav sredi te otožnosti se včasih zasveti žarek nečesa drugega, nečesa neminljivega. Božanski Spomin kliče človeškega v življenje, davno minule podobe niso nič več blede, ampak se gibljejo v na novo vdihnjenem življenju, vselej preteklem in vselej prihodnjem … 29. novembra je minilo sto let od rojstva pesnika Franceta Balantiča. Njegova lirska poezija je spev, ki ga v svoji globini poje življenje: slišimo ga v barvitih slikah otroštva, senčnatih pokrajinah socialnih stisk, kipeči ljubezenski strasti, v obupu in notranjem miru. Balantič je lirik človekove notranje drame, ki jo v verze preliva s takšno pesniško iskrenostjo kot malokdo. Prav zato je danes njegova poezija tako živa, kot je bila ob nastanku, prav zato danes njegova poezija vabi in kliče v življenje.