Ob tem so predstavili knjižno izdajo izbora Emeršičeve poezije, ki je pod naslovom Spominjanja izšla pri založbi Družina.

FOTO: David Ahačič

»Duša ptujske knjižnice«

Jakob Emeršič se je rodil 30. junija 1940 v vasici Gradišče v Halozah. Kot pesnik je bil najbolj ploden v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, vendar svojih del v tistem času ni objavljal. Pisal je tudi eseje, intervjuje, kritike, domoznanske razprave, bibliografije, prevajal … Skoraj vse življenje je urejal domoznansko zbirko v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju. Uredil je tudi provincijsko knjižnico v minoritskem samostanu na Ptuju in velik del dragocene samostanske knjižnice. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem iz francoščine, angleščine, nemščine in hrvaščine. Med drugim je prevedel fantastično Vesoljsko trilogijo (Potovanje na Venero, Ta ogabna moč, S planeta molka) angleškega pisatelja in teologa C. S. Lewisa. Jakob Emeršič je umrl 5. januarja 2012.

Predstavitev jagodnega izbora poezije

Dobrodošlico organizatorjem večera, družini Jakoba Emeršiča, nastopajočim (ob povezovalki Barbari Rodošek so nastopili recitator Pavle Ravnohrib in člani MePZ sv. Viktorina pod vodstvom Petra Gojkoška) in obiskovalcem je izrekel p. Milan Kos, ki je brez pomisleka našel tudi razlog za številčen obisk: bil je izraz veselja pesnikovih someščanov, ker bo pesnik med njimi ta večer zopet zaživel v svojih besedah, in njihovega spoštovanja, zaradi katerega bi radi ponovno slišali, kaj nam želi povedati.

Besede in misli Jakoba Emeršiča so bile namreč vedno docela tehtne in premišljene, ni se pustil ujeti v kalupe poenostavljenega pogleda na svet in je zato vse do konca ohranil mirno vest in jasen pogled na svet in dogajanje okrog sebe. O njegovi trdni življenjski drži in pesmih, ki izražajo isti karakter, je spregovoril tudi izseljenski pisatelj, pesnik in publicist Lev Detela, ki je pripravil spremno besedo tudi za novo knjižno izdajo. Detela, ki se je prav za to priložnost pripeljal z Dunaja, se je spomnil svojih prvih srečevanj z Emeršičem, ko je slednji zbiral besedila mladinskega pisatelja Antona Kosija. Kot izseljenca ga je še posebej presenetilo Jakobovo vztrajno zaupanje v metafizično stvarnost, ki je pomembno izstopala v takratni zatohli, brezbožni, celo »vulgarizirani« družbi.

FOTO: David Ahačič

Kljub njunemu znanstvu pa ni vedel, da pesnikuje, zato sta zdajšnje branje Emeršičevih del spremljala posebno veselje in presenečenje. Kot značilno potezo je izpostavil avtorjevo hojo za Kristusom, ki se sprehaja po slovenski domovini in hkrati občuduje njeno bogastvo ter objokuje siromašnost: »Emeršič ni borivec z Bogom, temveč trpeči očividec dogajanja. Skupaj z Jezusom hodi podobno kot Frančišek iz Assisija po slovenskih vaseh, mestih, travnikih, cestah in kolovozih, opazujoč dogajanje. Čeprav močno socialno čuteč, je oster kritik komunističnega enoumja in njegovih zlorab v družbi in kulturi, kar bi mu v času nastanka nekaterih pesmi, če bi se z njimi pojavil v širši javnosti, zagotovo povzročilo osebne nevšečnosti in težave.«

FOTO: David Ahačič

Pesnikova žena Doroteja Emeršič je kratko predstavila nastajanje moževe prve zbirke, ki sta jo oblikovala skupaj in je izšla l. 2010 ob avtorjevi 70-letnici, ob 10-letnici smrti pa je sama pripravila cvetober, ki je razdeljen v štiri sklope: Jecljanja, Spraševanja, Spoznanja, Utrinjanja. »Z veliko ljubeznijo«, kot se je sama izrazila, zlasti ob misli na delo oblikovalke Pavle Bonča.

Kiparski portret Jakoba Emeršiča, ki ga je izdelal Viktor Gojkovič. FOTO: Benjamin Verdenik

Sem slišal prav (odlomek)

Sem slišal prav, ljudje,

sem slišal prav,

da v cerkvah vedno še odmeva

pesem Ave Maria?

Mar tam še vedno vlada to,

kar mi že zdavnaj smo zavrgli?

Toda kaj bi, kaj bi to bilo,

kar jim v srcu drami

pesem Ave Maria?

Sem videl prav, ljudje,

sem videl prav,

da oči v veselju se iskre –

in kje je tista mračnost,

tisti strah,

ki ga vera v srcih pač budi,

saj tako učili smo se že,

to zdavnaj smo odkrili že,

da Boga pač ni,

to zdavnaj smo odkrili že.

Sem čutil prav, ljudje,

sem čutil prav,

da neznano leglo je v me,

da neznano spremlja me povsod

in vedno nov nemir se zbuja

mi ob pesmi Ave Maria?

…

Sem slišal prav, ljudje,

sem slišal prav,

da pesniki si spet žele

peti pesmi o Mariji –

sem gledal prav,

sem gledal prav,

da so spet se cerkve napolnile,

sem slišal prav,

sem slišal prav,

da so nema usta spet zapela pesem:

»Pozdravljena, Marija.«

…