Takole nam ob vas mogoče kdaj privre iz srca:

Z Mesijem hodite že tod stoletja, po krajih naše lepe domovine, od kneza Boruta v poganskih časih ste v prednikih razblinjali temine. –

Brižinske spomenike ste nam dali, učili s Trubarjem nas, s Slomškom brati, bili ste nam prijatelji iskreni, kot skrbni oče vsem in dobra mati. –

Z umetnostjo ste lepšali deželo, pozdravljajo nas cerkve in zvonovi, k nebesom kažejo nam pot vabljivo, v neskončni paradiž na Zemlji novi. –

Ko ni bilo še šol, ste nas učili, polagali v srce nam žlahtno seme, na delo ste učitelje klicáli, da bi bili za vzgojo polni vneme. –

Zares ledino trdo ste orali, učitelje domače nam vpeljali, politike, umetnike številne, še znanstvenike klene ste nam dali. –

Kot vi, so tudi oni vsi garali, po vašem zgledu širili obzorja. Tako sedaj učite z roko v roki, slutiti dajete neskončna morja. –

Ko pride smrt in nemi dan pogreba, nam z upom sivo lajšate tesnobo, nam jamčite z Gospodovim trpljenjem, da človek srečen k Bogu gre, v Svetlobo. –

Pozdravljeni, duhovniki slovenski, veliko ste za narod naš storili, ga vzgajali za delo in poštenost, sedanji in prihodnji dom gradili. –

Pozdravljeni, vzgojitelji slovenski, iskrena hvala vam za trud in delo, naj Bog za vse povrne vam stoterno! In še naprej kažíte nam to pot veselo!