Misijonar na Japonskem, jezuit p. Vladimir Kos, ki bo letos junija dopolnil 90 let, je po nekaj mesecih spet na delovnem obisku v Sloveniji. Tokrat je prišel z dvema razlogoma: rojakom predstavlja novo pesniško zbirko z naslovom Pesmi iz dežele pravljičnih gozdov (izšla je pri založbi Dravlje), na posebno slovesen način pa bo letošnji jubilant praznoval Prešernov dan …

V četrtek, 6. februarja, se je p. Kos dvorani draveljske cerkve na literarnem večeru srečal z draveljskimi župljani in drugimi prijatelji. Za mizo sta se mu poleg sobrata p. Lojzeta Bratine, urednika draveljske založbe, pridružila še prof. dr. Miha Pintarič, ki je predstavil Kosovo pesnikovanje, novinarka Marjana Debevec pa je predstavila še eno novo knjigo iz draveljske založbe: Homilije papeža Frančiška. Kako sprejemajo papeža na Japonskem, je ob koncu večera povedal p. Kos.

P. Lojze Bratina je uvedel tri sodelujoče na literarnem večeru draveljske založbe: Miha Pintariča, p. Vladimirja Kosa in Marjano Debevec (foto: Tatjana Splichal)

Pintarič: »Kosova poezija je poezija poglobitve«

Da je poezija p. Kosa »ars poetika«, je dejal Miha Pintarič. »Poezija ima veliko subtilne simbolike. Opisuje konkretne človeške zgodbe, usode. Večina njegove poezije pa je o naravi,« je dejal Pintarič in pristavil, da je poezija p. Kosa bogata tudi v smislu besednjaka, posebno botaničnega in zoološkega. »Oblika je slovenska, impresija pa japonska.« Po besedah Pintariča je Kosova poezija »poezija poglobitve, ne vpeljuje nekaj novega po vsej sili«, čeprav najdemo v njegovi poeziji tudi atomsko podmornico in elektromobil. »Mislim, da je to poezija poglobitve in zato dragocena. Tisto, kar že vemo, vemo bolje, ko ga preberemo.« Ob koncu je Pintarič povedal še eno značilnost Kosove poezije. »Njegova poezija je razdelanje samovšečne melodike in ritma, je izbrisovanje pesniškega subjekta. Kosovo poezijo piše Umetnik.«

p. Kos: »Pesem nastane, ko prodreš v to, kar te obdaja«

Na vprašanje iz občinstva, kako nastajajo pesmi, je p. Kos hudomušno odgovoril, da je to zelo težko vprašanje. »Dobim idejo in zaslutim, da bi lahko ideja postala pesem,« je dejal in pristavil, da če mu ne ugaja, ko napisano prebere, če ni tisto, kar je doživel ob ideji, papir strga in vrže proč. »Ko dobiš idejo, moraš prodreti v tisto stvar in zajeti izven tistega, kar mislimo, da poznamo. Pesem je prodor v resničnost, prodor v svet, ki nas obdaja.« P. Kos je dejal, da ni mogoče vsake pesmi kar tako izreči in da imamo Slovenci srečo z jezikom, saj lahko z njim povemo tudi »najfinejše stvari, ki jih odkrijemo«, je dejal p. Kos. »Tam, kjer živim, govorimo angleško in japonsko. Če bi hotel prevesti pesem, ne bi bilo lahko. Drugi jeziki nimajo izrazov, kot jih imamo Slovenci. V kakšnem drugem jeziku bi potreboval ne vem koliko besed, da bi izrazil eno stvar, mi Slovenci pa imamo besedo. Slovenščina je plod generacij Slovencev in se še vedno razvije – na podlagi zdravih ljudskih korenin, ne v znanstvenem inštitutu.«

P. Vladimir Kos, ki že 75 let živi na Japonskem, bo letos dopolnil 90 let. Zvečer se bo v Cankarjevem domu udeležil državne proslave ob kulturnem prazniku s podelitvijo Prešernovih nagrad. (foto: Tatjana Splichal)

»Celo stvarstvo je neke vrste pesem«

»Če o kakšni pesmi mislim, da se mi je posrečila, potem sem vesel pesmi in mi je vseeno, ali jo kdo bere ali ne, ali se mi posreči, da jo kdo objavi. Imam osebno zadovoljstvo,« je odgovoril na vprašanje iz občinstva, kaj čuti, ko je pesem napisana. »Vsak dan so trenutki ali dogodki, ki lahko komu izmed nas, ki smo za pesnjenje rojeni, talentirani, pokažejo možnost nove pesmi. Celo stvarstvo je neke vrste pesem. Ampak je tako pisana kot kakšna glasbena kompozicija: jo moraš razumeti, vzeti iz nje, kar tebe zgrabi. Če bo lepo izdelano, če res postane pesem, nagovori tudi druge.« P. Kos je še dejal, da je pesmi težko prevajati v drug jezik. »Prevodi niso pesmi. Če hoče nekdo pesem prevesti v drug jezik, mora biti pesnik v tistem jeziku, v katerega prevaja,« je dejal p. Kos. »Lahko prevede nekdo pesem, ampak to je že proza. Kako bi lahko Američan začutil slovensko ritmiko?« Ob koncu je še dejal, da bi moral vsak narod čuvati svoje pesmi kot največji zaklad, saj se v poeziji zrcali narodovo bistvo.

Debevec: »Knjiga Homilij papeža Frančiška lahko vsakodnevna spodbuda za vsakega kristjana.«

Marjana Debevec, ki kot novinarka vsakodnevno spremlja nagovore papeža Frančiška, je ob predstavitvi knjige Homilije papeža Frančiška dejal, da so bili meseci po izvolitvi papeža Frančiška »kot vsakodnevne duhovne vaje, k čemur so veliko prispevali tudi njegovi nagovori, homilije pri jutranjih mašah v domu Svete Marte«.

Da je papežev jezik preprost, da ga razume vsak človek, je poudarila. »Hkrati pa nagovarja v globino srca. Vedno znova najde nekaj, da ti izpraša vest. Posebej se spomnim homilije o obrekovanju. Opravljanje je celo primerjal z Judovim izdajstvom Jezusa. Spet drugič je dejal, da je opravljanje kriminalno dejanje. Globoko so se me dotaknile te besede, ki verjetno nikogar niso mogle pustiti ravnodušnega. Spet drugič govori o zavisti, ki nas vodi do opravljanja. To pa nam vzame mir.«

Debevčeva je dejala, da papež s preprostimi in plastičnimi primeri vsak dan vodi po poti krščanskega življenja, nas spodbuja, prinaša veselje in upanje, a hkrati tudi pove, kar ni prav. »Nekdo je komentiral, da imajo mediji papeža radi, ker vsakemu pove tisto, kar mu je všeč. Jaz bi prej rekla, da se poglobi v sogovornika in ga ima rad. Pri jutranjih homilijah pa je značilno tudi to, da zna biti odločen in neizprosen, ko gre za vprašanje ljubezni do bližnjega in izpolnjevanje krščanskega nauka. Obsoja hinavščino in malikovanje.«

Marjane Debevec se je močno dotaknilo, kot je dejala, papeževo sporočilo, da kristjan nima optimizma, ampak upanje, kar je veliko več. »Optimizem je namreč le psihološka značilnost, upanje pa najdemo v osebi Jezusa Kristusa. Upanje je po papeževih besedah usidranost onkraj.«

Kristjane papež tudi vabi k pogumnim življenjskim odločitvam, je dejala Debevčeva in izpostavila misel, ki je po njenem nekako vodilo njegovega pontifikata je kultura srečanja. »Sam večkrat poudarja, kako pomembno je vstopiti v dialog z drugačnimi. Obsoja vsakršen prozelitizem.«

Ob koncu je dejala, da je knjiga Homilij papeža Frančiška lahko vsakodnevna spodbuda za vsakega kristjana. »Njegove misli so preproste, razumljive, hkrati pa nam odpirajo srce za pristno krščanstvo. Občutek imam, da nas želi papež Frančišek vrniti v čase prvotne Cerkve, ko je bilo Jezusovo življenje še živo prisotno med kristjani. Hkrati pa nas spodbuja, da se odpremo sodobnemu svetu, da ne zapremo vrat svojega srca nikomur, saj dar vere, ki smo ga prejeli, ni le naša last, ampak smo ga dolžni posredovati naprej.«

Kako sprejemajo papeža na Japonskem?

»Japonski katoličani zelo cenijo papeža,« je dejal p. Kos, saj je po njegovih besedah večina japonskih katoličanov preprostih in ti razumejo papeževo preprosto govorico. »Kritično ugotavljajo, da bi lahko njihov župnik posnemal Frančiška,« se je pošalil p. Kos in dodal, da tudi nekatoličani na Japonskem sprejemajo papeža. »Ne razumejo njegovih besed, njegovega nauka, sporočila, ne razumejo, kaj govori. Razumejo pa njegov nastop, njegov nasmeh. Vidijo, da nima oblečenih srednjeveških oblačil in to jim ugaja. Ker se primerjajo s seboj. Tudi Japonci iz visoke družbe posnemajo preteklost, nosijo mogočne obleke kot v srednjem veku. Nižji sloj tega nima. Japonci razumejo papeža,« je dejal p. Kos, ki je ob koncu večera podpisoval novo pesniško zbirko in pomenkoval z Draveljčani in drugimi ljubitelji njegove poezije.

Portret p. Vladimirja Kosa najdete tukaj http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-26-Aktualno-11

Le kaj je p. Vladimirju Kosu prišel povedat lanski Prešernov nagrajenec Zorko Simčič? Prijatelja sta že 70 let!!! (foto: Tatjana Splichal)


Draveljčani in ljubitelji poezije p. Kosa so dodobra napolnili dvorano ob cerkvi (foto: Tatjana Splichal)