Takole nekako lahko začnem z opisom letošnjega peš romanja romarjev društva ŠmaR iz Žirov na Brezje. V hladnem in skoraj deževnem zgodnjem sobotnem jutru (4.30) se nas je kar precej zagnanih romarjev zbralo pri dobračevski cerkvi, spet po letu dni, da poromamo in ponesemo svoje prošnje k Mariji Pomagaj na Brezje. Božjepotnik Matjaž nam je izrekel dobrodošlico in zaželel srečno na poti, potem pa je vajeti v svoje roke prevzel naš vodja Sebastijan Pagon. Razpoloženje je bilo nasprotje vremenu, saj smo bili odlično razpoloženi, razpoloženje pa s svojimi domislicami kot vedno popestri naš Janez Urh. Kot da nima na svojih plečih že sedem križev, dobre volje mu nikoli ne zmanjka.

Nekaj dežnih kapljic kot za »žegen iz nebes« nas je porosilo kmalu po začetku, nato pa smo lahko dežnike in pelerine za ta dan kar pospravili na dno naših nahrbtnikov. Do Hotavelj je pot minila zelo hitro, tam pa nas je čakala naslednja skupina romarjev. Število romarjev se je povzpelo kar prek 20, po kratkem postanku pa smo zagrizli v hotaveljski hrib. Vsak s svojimi mislimi smo pot premagovali bolj ali manj zadihani. Vmes je ura odbila sedem in čas za prvo povezavo z Bogom v molitvi. Namenjena je bila srečnemu dnevu, vsem tistim, ki niso mogli z nami in tudi za tiste, ki nas gledajo izza mavrice, smo dodali Očenaš in Zdravo Marijo. Oblaki so uspešno zakrivali sonce, da nam ni delalo težav pri premagovanju strmin, megla pa je ovijala vrh Blegoša.

Do prve resnejše postaje, kjer smo se podprli z zalogo iz torb, smo med molkom ali pogovorom s sohodniki razmišljali, kaj nas pa danes na poti proti Brezjam še čaka. Pod Starim vrhom sta se nam pridružili tudi naši dobri romarski znanki iz Poljan. Skupina se je spet povečala, kar je bilo več kot spodbudno. Malica nam je pa seveda možgane zaposlila z drugačnimi mislimi (beri: prebavo) in našo naslednjo postojanko v Selški dolini. Tja smo prispeli kmalu po opoldanskem angelovem češčenju, ki smo ga zmolili pred kapelico med potjo. Ja, teh znamenj na naši poti ne manjka, in prav lepo je gledati, kako so nekatere lepo okrašene v Marijinem šmarničnem mesecu maju.

V nežno zeleno oblečeni gozdovi in s prvimi poletnimi cvetlicami okrašeni travniki so zaljšali našo pot. O, kak čudež stvarstva, kajne. Malce počitka v Selcih je bilo dobro tako za telo kot tudi za dušo. Kavica, pijača, kak prigrizek je napolnil z energijo vsakega izmed nas. Noge so se spočile za naslednji, v klanec položen cilj, to je Jamnik. Za predihavanje pljuč in preizkus moči nog je bil to kar zalogaj, a s pomočjo naše volje in pomoči od zgoraj smo pot prehodili imenitno. Kapljica poživila iz Janezove čutarice je dodala še nekaj dodatne spodbude za spust v dolino preko korenin skozi gozd.

Skozi veje nas je pozdravljalo sonce in kazalo je, da smo si za konec prislužili tudi nebesno svetlobo. Na Gorenji Dobravi smo se ustavili in si privezali dušo v tamkajšnji gostilni, sledil je le še ciljni sprint, če se po športno izrazim. Čas je bil vseskozi naš zaveznik in niti malo se nismo obremenjevali s tem, ali bomo pravočasno priromali do Marije in skupaj z njo darovali sveto mašo. Vsak je v svojih mislih že premleval, koga se bo v prošnjah in molitvah spomnil, za koga bo prosil, koga Mariji priporočil. Verjamem, da je prav vsakega Marija slišala in uslišala, kajti ona ne izbira med nami, vsem nam je naklonjena, vsi smo njeni, mladi, stari, revni, bogati, pridni in poredni. Kako mora močna biti njena volja, da nas vse v svoje varstvo sprejme. O, ko bi ji bili lahko čisto malo podobni. Svet bi bil preprosto lep.

Zvon je oznanil, da smo čisto blizu. Le še korak, dva in pročelje bazilike nas je pozdravilo v sončnem siju. Tam so nas pričakali tudi romarji, ki so svojo pot začeli že v petek. Franci je svojo skupino namreč na pot pospremil že v petek, postanek in prenočitev so imeli v Selcih. Preoblačenje, preobuvanje, priprava za sveto mašo je bilo še zadnje naše opravilo. Pri maši nas je mašnik posebej pozdravil. Nekoliko utrujenih nog, a neskončno srečni, da smo spet premagali zahtevnih skoraj petdeset kilometrov, smo prisostvovali maši, poslušali šmarnice in prosili Marijo za blagoslov. Pridružili so se tudi romarji, ki so prispeli z avtobusom skupaj z božjepotnikom Matjažem.

Ob koncu ne gre brez skupnega fotografiranja pred baziliko. Avtobus nas je že čakal in prav hitro smo se odpravili proti Žirem. Matjaž, Sebastijan in Janez so nam namenili nekaj lepih besed, za katere smo jim hvaležni. Biti član take skupine pomeni privilegij. Tu se spojita zrelost, izkušnje in skoraj še mladostna razigranost v eno. Nihče ni bolj pomemben, vsi enaki, vsi Marijini. Radost je bila v naših srcih in komaj že čakamo, da se spet odpravimo, tokrat malce proti vzhodu, proti Šoštanju, na naše dolgo romanje. Lepo bo, saj drugače ne more biti. Marija, ti pa prosi za nas in vodi nas po pravi poti, da nas nobena težava ne zmoti.