Bogu smo lahko hvaležni za zdravje, da smo lahko premagali tolikšno razdaljo. Hvaležni pa smo lahko tudi drug drugemu za korajžo, spodbude in pomoč, pa tudi za potrpežljivost tistih, ki zmorejo hoditi hitreje ter za razumevanje drugih, ki večje hitrosti ne zmoremo več. Vsi skupaj smo lahko v živo spoznali, kako se je za dosego cilja treba potruditi in vztrajati. Na koncu se lahko veselimo vsi. To ne velja samo za romanje, ampak za vsa področja našega življenja. Brez muje se še čevelj ne obuje, so rekli stari ljudje.

Dragi romarji, sestre in bratje, radi molimo drug za drugega, za naše domače in za vse ljudi. Prosimo Marijo, naj postanemo romarji upanja in to upanje. Današnji svet upanje zelo potrebuje. Papež Frančišek je prihodnje leto razglasil za sveto leto. Za geslo je izbral misel: 'Upanje ne osramoti'. Nikoli tega ne pozabimo in v tem upanju tudi živimo. Naj nas podpira Marija z Zaplaza!