V španskem romarskem središču Santiago de Compostela so leta 2000 izdali okrog 50.000 potrdil romarjem, ki so prehodili vsaj 100 kilometrov priljubljene poti sv. Jakoba ali Camina. Lani je ta številka že presegla 320.000. Med romarji z vsega sveta je bilo tudi 700 Slovencev. Vse več peš romarjev je tudi na Brezjah in v drugih slovenskih romarskih središčih.

Čeprav za mnoge starodavne verske prakse in navade kaže, da ugašajo, za peš romanja velja ravno obratno. V času, ko postajamo vse bolj družba sedečih, gibanje postaja naš priljubljen način sprostitve, iskanja zdravja in doživetja, pa tudi presežnega. Verjamemo, da nam je na romarskih poteh vse to še bolj dosegljivo. Kot piše Franci Petrič v knjigi Slovenske božje poti, je romanje »potovanje posameznika ali skupine vernikov na določen kraj ali k določenemu svetišču, pri katerem si obeta Božjo pomoč«. Prav te pa si danes bržkone želimo prav tako močno kot nekoč naši predniki. 

Tudi Slovenci smo od nekdaj radi romali. Doma najraje k Marijinim svetiščem, v tujini pa so bili poleg Svete dežele, Rima in Kompostele priljubljeni cilji Oglej, Kelmorajn (Kӧln) in Marijino Celje (Mariazell). Peš romanja v oddaljene kraje so bila resnična spokornost: trajala so tudi po več let, romarjem pa so na poti pretile številne nevarnosti, mnogi so po poti za preživetje morali prositi miloščino.

Kot ugotavlja Franci Petrič, velik poznavalec romarskih poti pri nas, so bila v preteklosti romanja predvsem »izraz in potrditev vere, prošnja in zahvala, pa tudi neke vrste družabni dogodek, povezan nenazadnje tudi s kupčijo«. Moderni romar pa ni več nujno vernik, ki se drži ustaljene verske prakse. Na romarskih krajih je danes vse več »obrobnih vernikov, iskalcev smisla življenja, ki se nočejo strogo vezati na neko veroizpoved«. 

Več o romanju peš, njegovih učinkih, zgodovini romanja in romanju v sedanjosti, o tem pričuje Darinka Izidora Škamperle, si lahko preberete v novi številki Družine.