Pred leti je na inavguraciji novega rektorja Univerze v Ljubljani odhajajoči rektor izrazil obžalovanje, da institucionalizirano šolstvo jemlje peruti otroški ustvarjalnosti. Da se otroku ne dovoli niti, da bi drevo pobarval drugače, kot je v naravi. Pustimo to, da bi po funkciji morda lahko celo vplival na spremembo.

O tem sem nedavno brala članek, ki omenja favoriziranje faktografskega znanja v šolskem sistemu, ki počasi, a vztrajno zatira otroško kreativnost. Da je preveč sedečega dela, preveč je predmetov in učne snovi, premalo pa proste igre in gibanja v naravi. Temu je težko nasprotovati, a dejstvo je, da je najlažje odgovornost prelagati na sistem.

Profesor psihologije in avtor številnih knjig o ustvarjalnosti James C. Kaufman poudarja, da imamo v tem procesu pomembno vlogo mame in očetje. Predpogoj za ustvarjalnost so, kot pravi naša sogovornica, (prosti) čas, svoboda in zaupanje, da te drugi sprejemajo takšnega, kot si. Ob začetku šolskega leta ni odveč...