V stari kamniti hiši v središču Pedrovega, ki smo jo tokrat obiskali, je nekoč živela družina Besednjak. Po domače se je reklo pri Janezkovih, kar je svojevrstno naključje, saj je tudi sedanjemu lastniku ime Janez, njegova žena Mateja pa se kot pisateljica in učiteljica vsakodnevno veliko ukvarja z besedami. Kako so torej Gombočevi prišli do Besednjakove hiše v Pedrovem? Za začetek te zgodbe se bo treba vrniti v prejšnje tisočletje. Kava je že skuhana, kar prisedimo k zgovorni gostiteljici.

Želela sta si, da bi hiša iz leta 1840 v čim večji meri ohranila svoj stari značaj. Opremila sta jo z lepimi starimi kosi, saj sta bila zbiratelja starin.

Tragična predzgodba

Ko je zadnji član družine Besednjak odšel v dom za ostarele, je bila hiša naprodaj. V 80. letih prejšnjega stoletja je žalostno propadala, ko sta jo odkrila Matejina najstarejša sestra Klara in njen mož Franc, zamejski Slovenec. Zaljubila sta se v vasico in hišo kupila za majhen denar. »Bila sta lastnika kovinarske tovarne v Sovodnjah in v Pedrovo sta želela prihajati na oddih. Najela sta delavce za temeljito prenovo,« začne pripoved Mateja Gomboc. »Vendar niso ničesar podrli. Želela sta si, da bi hiša iz leta 1840 v čim večji meri ohranila svoj stari značaj. Opremila sta jo z lepimi starimi kosi, saj sta bila zbiratelja starin.«

Pisateljica Mateja Gomboc in njen mož Janez sta v Pedrovem našla zavetje miru in ustvarjalnosti. FOTO: Jana Jocif

Ljubezen do starega in lepega – tako prejšnjih kot sedanjih lastnikov – diha tako rekoč iz vsakega kota: že čudovit iz kamna izklesan tlak na dvorišču in miza na njem (»Delo mojega brata!« ponosno pokaže Mateja), lesena vrata, zamrežena okna in ganki, pa ohranjeni več kot 150 let stari tramovi v dnevnem prostoru, stare lesene omare in postelje, zidani šporget v kuhinji, na stenah stare slike in fotografije.

A vrnimo se še za hip h Klari in Francu. Leta 1996 sta se odločila, da bosta tovarno predala svojim trem otrokom in več časa preživela v Pedrovem. Lepe načrte za mirno upokojitev pa je prekrižala tragična usoda. Klaro je pri 48 letih zadela možganska kap in je umrla. Leto in pol kasneje je umrl še Franc, star 54 let, odpovedalo mu je srce. »Neizmerna žalost! Jaz sem takrat za nekaj časa izgubila vero,« se spominja sogovornica. »Nisem mogla doumeti, da človek lahko umre sredi najbolj aktivnega življenja.«

V dnevnem prostoru so ohranjeni več kot 150 let stari tramovi, ne manjka lepih starih kosov pohištva in starih slik na stenah. FOTO: Jana Jocif

Hiša ni nič kriva

Hiša v Pedrovem je tako po letu 1998 spet samevala. Zaradi žalostnih spominov nihče od domačih ni hotel bivati v njej. Mateja se je v tistem času z možem arhitektom Janezom Gombocem in tremi hčerami iz Nove Gorice ravno preselila v Ljubljano in leta 2000 nastopila službo profesorice slovenskega jezika na Škofijski klasični gimnaziji. »Zelo rada poučujem. Delo z mladimi, sploh z maturanti, in s slovenskim jezikom je dinamično,« pove učiteljica, ki zadnja leta zaradi pisateljskega dela poučuje le polovični delovni čas.

Matejo je mož začel nagovarjati, naj kupijo osamelo hišo v Pedrovem. "Najprej o tem nisem hotela niti slišati. Spomini so bili preveč boleči."

Mateja Gomboc že 15 let piše zgodbice za otroške revije Mavrica, Ciciban in Cicido; kar nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Od leta 2012 je pomočnica urednice revije Mavrica. Ukvarja se s prevajanjem leposlovja iz italijanskega jezika in je avtorica več jezikovnih priročnikov za slovenščino. Predvsem pa je pisateljica za otroke, mladino in odrasle, saj je napisala že veliko del, ki razveseljujejo tako mlade kot zrele bralce. Njen pretresljivi roman o mladostniškem samomoru Balada o drevesu je leta 2022 prejel nagrado za otroško in mladinsko književnost desetnica. Za svoj najnovejši roman za odrasle Gorica pa je bila letos nominirana za knjigo leta in za Cankarjevo nagrado.

Pod hišo se razprostira pogled na celotno Vipavsko in Braniško dolino, vse od Ajdovščine do Nove Gorice, v ozadju pa zasneženi Kanin. FOTO: Jana Jocif

Za ustvarjalno delo je kajpak potreben mir in družina Gomboc je po desetih letih življenja v Ljubljani začela pogrešati Primorsko. Matejo je mož začel nagovarjati, naj kupijo osamelo hišo v Pedrovem. »Najprej o tem nisem hotela niti slišati. Spomini so bili preveč boleči. A Janez mi je prigovarjal, da hiša ni nič kriva.« Kot arhitekt je namreč videl, da so mnoga glavna gradbena dela, ki bi danes stala celo premoženje, tu že narejena. Nazadnje so se le odločili in hišo odkupili od Klarinih otrok.

Celoten članek si lahko preberete v reviji Praznična, poletje 2024. 
Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.