V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika je skupaj z župnikom Danijelom Lasbaherjem, ravnateljem Misijonskega središča Matjažem Križnarjem in drugimi duhovniki maševal ob nadškofu metropolitu Alojziju Cviklu. Na koru je prepeval družinski zbor Karizma iz stolne župnije. Uvodoma so polno cerkev vernih, ljubiteljev in podpornikov slovenskih misijonarjev in misijonov nagovorile dijakinje misijonskega krožka na Škofijski gimnaziji Antona M. Slomška v Mariboru.

 Stolna cerkev sv. Janeza Krstnika je bila polna do zadnjega kotička. FOTO: Jože Potrpin

Cerkev smo mi vsi; vsi, krščeni v Jezusovem imenu.

V daljšem nagovoru je misijonar Opeka pričeval o svojem poslanstvu. Na začetku nagovora se je vsem zbranim zahvalil za udeležbo pri sveti maši in jim položil na srce, da jim pravzaprav ne bo povedal nič posebnega, da bo »zgolj« pričeval o življenju. Cerkev smo mi vsi, je poudaril, vsi, krščeni v Jezusovem imenu.

Misijonar Opeka je pričeval o svojem poslanstvu. FOTO: Jože Potrpin

Posebej se je razveselil mladih, saj je z Madagaskarja vajen, da občestvo pri nedeljskih bogoslužjih predstavlja okoli 75 odstotkov mladih in otrok. In v mladih, tako p. Opeka, je upanje. Česar se človek nauči v otroštvu, to ohrani vse življenje – tudi njega je mati od malih nog učila, da mora pomagati vsakemu revežu, ki potrka na njihova vrata, čeprav sta starša v Argentino prišla praznih rok. Imela pa sta vero in zaupanje, da Bog nikoli ne zapusti nikogar, ki moli in zaupa Vanj.

P. Opeka se je razveselil velikega števila mladih pri sveti maši. FOTO: Jože Potrpin

Jezusa sem našel na smetišču, pred 34 leti ...

Že kot najstnik je želel posnemati Jezusa in pričevati resnico. Kot pravi, je Jezusa našel »na smetišču, pred 34 leti«: »Videl sem v živo, med majhnimi otroci na smetišču, ko sem šel obiskat bolnika.« Tam je naletel na stotine otrok, ki so se pretepali, kdo bo vzel »najboljše« smeti … Takrat je ugotovil, da tem ljudem nima pravice zgolj govoriti, ampak jim mora dejavno pomagati.

Misijonar sebe ne vidi kot ustanovitelja nekega gibanja, temveč kot orodje v Božjih rokah. FOTO: Jože Potrpin

V molitvi je Gospoda prosil za pomoč in tudi sam prišel do spoznanja, da Bog nikoli ne zapusti najbolj ubogih: zapustimo jih ljudje, nanje pozabi država, Bog pa nikoli. In brez kakršnih koli sredstev je začel pomagati »prijateljem«, »Akamasoa«. Kajti Bog je ljubezen in Božja ljubezen je brez meja, Jezus pa je prišel za vse ljudi. Misijonar sebe ne vidi kot ustanovitelja nekega gibanja, temveč kot orodje v Božjih rokah. Vse, kar imamo, naše sposobnosti in talenti, nam je namreč dano, in vse to moramo brez plačila posredovati naprej, da pomagamo najbolj ubogim. Zelo je vesel, je poudaril p. Opeka, da tudi v Sloveniji vidi še toliko vere in zaupanja v Boga.

Šopek za p. Opeko. FOTO: Jože Potrpin

Ob koncu slavja je misli hvaležnosti in zahvale z misijonarjem delila prof. Mojca Kelbič Đajić, ki vodi misijonski krožek na škofijski gimnaziji, p. Opeka pa je še enkrat kratko nagovoril zbrane in se jim zahvalil za sprejem. Po maši se je še zadržal z ljudmi v cerkvi in pred njo, zatem pa je odšel v Škofjo Loko, kjer se je srečal z našimi škofi na začetku njihovih duhovnih vaj. Tokratna nabirka v Mariboru je v celoti namenjena Petru Opeki.

Več fotografij z nedeljskega obiska p. Opeke v Mariboru v spodnji fotogaleriji:

1/14