Kdor pozna pravljico o kralju Matjažu, ve, da se je ta v davnih časih umaknil v votlino pod Peco. Tam je sedel za kamnito mizo in zaspal, njegovi zvesti vojaki pa so se zgrnili okrog njega in prav tako utonili v stoletni sen. Ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize, se bo znova prebudil. S svojo vojsko bo prišel iz votline ter s sveta pregnal sovražnike in vsakršno krivico.

Peca, ki leži na vzhodnem koncu Karavank, je tako obsežna, da bi se v njenem drobovju res lahko skrila cela Matjaževa vojska. Njeno planotasto ovršje se razteza daleč proti severozahodu, iz njega pa štrlijo trije skoraj enako visoki vrhovi: najvišja Kordeževa glava, srednji Končnikov vrh in Bistriška špica, ki je že v celoti v Avstriji. Vsi vrhovi so zgoraj prijazno zaobljeni, navzdol pa kažejo na sever in jug ostre skalnate zobe. Niže so pobočja prekrita z gostimi gozdovi in prevrtana z opuščenimi rudniškimi rovi.

Peca je – kot se za tako priljubljeno goro spodobi – na gosto preprežena s planinskimi potmi. Nanjo se lahko med drugim povzpnemo iz Mežice in Črne (številne ceste nam vzpon precej skrajšajo) ter iz Tople, ki spada med lepše gorske doline na Slovenskem. Topla je bila poseljena že konec 16. stoletja, danes pa je v njej pet domačij, ki so zaradi množice poslopij – hiše, preužitkarske hiše, skednja, hleva in kašče – videti kot prave male vasi. Kot gradbeni material prevladuje les, pozornost pa zbujajo številne podrobnosti kot, denimo, majhni križi na vratih. Zaradi neokrnjene narave in starodavnih kmečkih hiš, ki so ohranile prvobitno podobo, je Topla že od leta 1966 zavarovana kot krajinski park.


Od kapelice pod Burjakovo domačijo v Topli, kakšnih šest kilometrov iz Črne, krenemo čez potok. Sprva hodimo med travniki in pašniki, nad Florinovo domačijo pa zavijemo v gozd. S kolovoza kmalu prestopimo na stezo, ki vijuga med gostim resjem in debli. Po slabi uri hoje pridemo do zaraščajoče se planine. Nad cvetovi in travami se spreletavajo številni metulji. Mislili bi, da se sploh ne zmenijo drug za drugega, če ne bi na praproti opazili zaljubljenih parčkov. Skozi gosto rastje pridemo do brunaric (pri spodnji je voda!), prečkamo gozdno cesto in na zgornjem robu planine znova zavijemo v gozd.

Hodimo v tišini, ki jo napolnjuje enakomerno brenčanje žuželk. Noben zvok iz doline se ne prebije do nas, nobena skrb nas ne vleče za rokav. Tega skorajda nismo več vajeni! Med golimi vejami, ki visijo z debel, se neslišno spreletavajo komatarji. Če jih ne bi izdajala bela lisa pod vratom, bi bili s svojim temnim perjem v polmraku krošenj skorajda nevidni.


Ko pridemo do manjše jase z brunarico, je za nami približno polovica poti. Znova krenemo navkreber. Na gozdnatem slemenu Male Pece se pot razcepi: ena se zapodi proti vrhu, druga se spusti do bližnjega Doma na Peci (1665 metrov), tretja pa zavije do votline, kjer v osvetljeni kamrici na koncu rova počiva kip kralja Matjaža. Prehoditi se splača vse tri, a pojdimo najprej na vrh, da nam vzpona nanj ne pokvari kakšna poletna nevihta.

Z Male Pece se spustimo do vznožja strmega pobočja pod Kordeževo glavo. Zalet je ravno pravšnji, da nas kar odnese navkreber. Še preden se zadihamo, se v levo odcepi zavarovana steza proti vrhu, mi pa nadaljujemo po lažji poti proti severu. Drevje ostane za nami, spremlja nas ruševje in pisano planinsko cvetje. Medtem ko se nekaj sto metrov niže bahavo razkazujejo turške lilije, se tod k skalam privija grmičasti rododendron. Iz zavetja pod ruševjem pogleduje šipek, tam poganja planinski slanozor z belimi cvetovi in lepljivim steblom, rumeni ranjak, krempljasti repuš, vijolični alpski čober, rumeni velecvetni popon ... Pot se medtem neopazno presuka, si odpočije na travnati planjavi in se povzpne na prostoren vrh. Tega si delimo s planinskimi kavkami, ki prižvižgajo izza roba ravno tedaj, ko odpremo nahrbtnike. Njihovi proseči pogledi in nemirno prestopicanje izdajajo, da se to ni zgodilo le po naključju.



Dober razgled je za planinski izlet isto kot smetana za sadno kupo. Ne nujna, a še kako dobrodošla sestavina. S Kordeževe glave vidimo toliko naselij, dolin in vrhov, da vseh sploh ni mogoče našteti! Na vzhodu stoji sama zase Uršlja gora, za katero se v daljavi preteguje Pohorje. Na jugovzhodu se razprostira Smrekovško pogorje, ki se proti zahodu navezuje na Raduho. V ozadju so Golte in Menina, izza Raduhe pogleduje Rogatec. Obzorje na jugozahodu zapira venec Kamniško-Savinjskih Alp, ki segajo tja do Storžiča. Do bližnje Olševe je komaj korak, veliko dlje na zahodu pa sta Košutnikov turn in Obir.

Na severozahodu nas vseskozi vabita sosednja Končnikov vrh in Bistriška špica. Ko bomo prihodnjič na Peci, se bomo sprehodili tudi do njiju.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Ožbolta v Črni na koroškem je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri. V kapelici pod Domom na Peci pa bo maša 5. avgusta in 2. septembra on 11. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: dolina Topla blizu Črne na Koroškem (kapelica pod Burjakovo domačijo)

Višinska razlika: približno 1300 metrov

Dolžina vzpona (do Kordeževe glave): približno tri ure in pol

Opis poti in težavnost: Pot je dolga, vendar ne prestrma in razmeroma dobro označena. Od Florinove domačije do Doma na Peci hodimo po gozdu, ki ga prekinja le zaraščajoča se planina. Med vzponom na vrh sledimo lažji (desni) poti, ki se vije med ruševjem in planinskimi tratami. Čeprav na kažipotu piše, da je tudi ta pot zahtevna, na njej ni nevarnosti. Seveda pa je treba v gorah vedno paziti ...

Zemljevid: Kamniške in Savinjske Alpe, 1 : 50.000





31 / 2006