Nadaljevanje iz: Pavla Urankar, Vanda Fajdiga, Ivana Burkeljca, Laze pri Zgornjem Tuhinju [1]

Nadaljujem iz prispevka Marijana Smolika Učiteljici verouka, žrtvi Vosa v Kamniku 1944 v Zavezi (št. 33, junij 1999).

Vloga trnovskega kaplana Marijana Kremžarja

Verna dekleta je za poseben skriven apostolat navdušil ljubljanski duhovnik, trnovski kaplan Marijan Kremžar (1916–1943), sin Slovenčevega urednika Franceta Kremžarja in brat Franceta, ki so ga partizani ubili skupaj s pesnikom Francetom Balantičem v Grahovem. Ponudil se je škofu Gregoriju Rožmanu, da bi ilegalno šel na Gorenjsko in skrivaj opravljal duhovniška opravila. Prek lazarista Lada Lenčka, ki je bil pred vojno v Grobljah pri Domžalah in je poznal zanesljive mlade ljudi, se je Marijan dogovoril z uradnico Vido Detela iz Doba, ki je vsak dan hodila v Ljubljano v službo, za sestanek z zanesljivimi in pogumnimi dekleti na Rovah 27. julija 1941 (prim. Gerčar 17–18). Prišel je še večkrat čez mejo, hodil vmes tudi k pregnancem v Srbijo, tam pa so ga 9. marca 1943 ubili (prim. Palme mučeništva, Celje 1994, 117–123 in v 2. izdaji Celje 1995. str. 449).

Od Božiča 1941 so prihajali na Gorenjsko po dogovoru med ljubljanskim in celovškim škofom tudi nemški duhovniki. Nekateri so bili v službi ves čas do konca vojne, med njimi v Kamniku Konstantin Hauschel (prim. Gerčar 21–23). Zanimivo je, da tudi ti duhovniki niso v cerkvi govorili nemško, kakor bi verjetno okupator rad videl. (Na Štajerskem je bilo zelo drugače, prim. M. Ribar v Zborni­ku ob 750-letnici Mariborske škofije, Maribor, 1978, 44–102.)

Nemški duhovnik Konstantin Hauschel je pripravo na obhajilo podprl

Ob spodbudi Marijana Kremžarja in zato, ker so dekleta v cerkvah vodila skupno bogo­služ­je, so začela misliti tudi na pripravo otrok za prvo spoved in obhajilo. Leta 1941 so otroci do aprila še imeli verouk v šolah, zato so bili to leto najmlajši že skoraj pripravljeni na prejem zakramentov, vendar v takratni zmedi nihče ni mogel urediti tudi slovesnega prvega obhajila. Naslednjo pomlad so dekleta začela organizirati pripravo in izvršitev opravila. J. Gerčar se je oprl predvsem na podatke, ki mu jih je v Dobu dala Vida Detela. Našla je navdušena dekleta v kamniški dekaniji, duhovnik Hauschel je predlog z veseljem odobril. Za spovedovanje pa so naprosili slovenske duhov­nike v župnijah Komenda (p. Evstahij Berlec, star 60 let), Mengeš (Anton Plevnik, 55 let), Brdo (Matija Slak, 70 let), Domžale (Janez Zajc, 67 let) in Moravče (Jernej Hafner, 55 let).

Pavla Urankar (desno zgoraj) avgusta 1943 s skupino prvoobhajancev. Videti je izmučena in potrta, saj so ji malo pred tem partizani umorili starše. VIR: Zaveza, št. 33

V Kamniku so poučevale Vanda in Vida Fajdiga ter Pavla Urankar

V Kamniku so začele poučevati učiteljica Vanda Fajdiga (Gerčar, 30), njena sestra Vida in sostanovalka Pavla Urankar ter druge. V žup­nijah (brez Kamnika) je bilo leta 1942 430 prvoobhajancev (Gerčar, povzel podatke po Plevnikovi objavi v Oznanilu, 1946, 39). Nas­led­nje leto (1943) je bilo prvoobhajancev 632, od tega v Kamniku 120 (Plevnik je zapisal, da so jih vzorno pripravile tamkajšnje učiteljice). Prvo obhajilo v Kamniku leta 1943 je bilo 23. avgusta. Na fotografiji skupine, ki jo je vodila Pavla, je videti Pavla izmučena in potrta, saj so ji malo pred tem ubili starše.

V letu 1944 je bilo skupno število prvoobhajancev 304, še manj pa jih je bilo leta 1945, ker se duhovniki še niso vrnili na žup­nije.

Sestavili sta učni načrt za birmske kateheze

Za leto 1944 so dekleta v soglasju z nemškim duhovnikom sklenila pripraviti otroke tudi na birmo, ki jo je nameraval podeliti celov­ški škof dr. Andrej Rohracher, ki je bil takrat že določen za salzburškega nadškofa. Za pripravo otrok na birmo se je že 1943 z Vido Detela močno angažirala tudi Vanda Fajdiga. Sestavili sta učni načrt za birmske kateheze v 26 tednih pouka od 1. novembra 1943 do 30. aprila 1944 (posnetek pri Gerčarju, 60–61). V 700 izvodih sta ga posredovali tudi katehistinjam v Kranju in Škofji Loki.

Pavla Urankar (desno zgoraj) avgusta 1943 s skupino prvoobhajancev. Videti je izmučena in potrta, saj so ji malo pred tem partizani umorili starše ter sestro. VIR: Zaveza, št. 33

Že jeseni 1942 »prve skrite zahteve, naj preneham z veroukom«

V času priprave na birmo pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega: partizani so sprva odobravali in spodbujali skrivno poučevanje otrok, ker so v tem videli nasprotovanje raznarodovalnemu okupatorju. Že jeseni 1942 so se pojavljale »prve skrite zahteve, naj preneham z veroukom«, je izjavo Vide Detela zapisal Gerčar (str. 40–41). Z dekleti se je dogovorila, da bodo učile otroke kar po svojih domovih, Vida pa je skrbela za zvezo z njimi. Pri slovesnosti prvega obhajila v Dobu 20. junija 1943 je prevajala Hauschlov nemški nagovor. »Po teh slovesnostih sem bila deležna še več skritega zastraševanja«.

Partizanom ni šlo za narodno rešitev, ampak za uničenje vere

V pogovoru 14. januarja 1984 mi je /Marijanu Smoliku/ povedala, da je kljub temu učenje verouka teklo dovolj mirno, »ker je šlo tudi za učenje slovenščine«. Nekako v februarju 1944 pa ji je bivši učitelj v Krtini Franjo Chvatal naravnost povedal, da mora po nalogu partizanov nehati s poučevanjem verouka, sicer bo ubit najprej njen oče (Ivo Detela, prej dobski župan) in nato še ona. Ob šahiranju med razburljivim pogovorom je iz njega iztisnila izjavo, da to prepovedujejo zato, ker partizanom ne gre v prvi vrsti za narodno rešitev, ampak za uničenje vere. Ker je bil »obsojen« Vidin oče, je sicer nehala učiti, ni pa prepovedi sporočila drugim, »ker bi tega ne mogla narediti, ne da bi ljudje za­sovražili partizane« (moj zapis razgovora). Chvatala so 20. septembra 1944 ustrelili domobranci.

Ko sem vprašal Egidijo Vindšnurer /hčerko umorjene Pavle Urankar, leta 1999, ko se je Marijan Smolik z njo pogovarjal, je živela v Novi Gorici/, če se morda spomni ob svoji mami in Fajdigovi Vandi na kaj podobnega, je odločno ponovila, da ne, vendar je treba upoštevati, da takratni desetletni učenki nemške osnovne šole nista mogli zaupati tako nevarnih skrivnosti.

Vanda Fajdiga avgusta 1943 s svojo skupino prvoobhajancev. VIR: Zaveza, št. 33

Partizani so Pavlo Urankar in Vando Fajdiga ugrabili 8. marca 1944

Prav tisto pomlad se je namreč na krut in zahrbten način končalo življenje obeh kamniških katehistinj. Egidija Vindšnurer je povedala po spominu: »Mojo mamo in Vando so od­gnali leta 1944 (dokument pove, da je bilo to 8. marca), ko sta se na kolesih vračali med 15. in 16. uro iz službe na Duplici po glavni cesti v Kamnik (na Perovo). Iz hiše ob cesti, ki še stoji, sta stopila dva oborožena moška, vrgla njuni kolesi stran in odgnala dekleti v grmov­je, kakor so pozneje povedali ljudje, ki so to videli. Od tistega časa, ko ju ni bilo domov, nismo o njiju zvedeli popolnoma nič resničnega /namreč Vandina sestra Vida in Urankarjeva deklica/. Partizani so hodili domov lagat, da delata pri partizanih, da mama tipka, Vanda pa pou­čuje. Celo to so rekli, naj jim damo toaletne potrebščine, ki jih ženske potrebujejo, in so jih seveda dobili. Ljudje, ki so prišli s takimi čudnimi novicami, najbrž še sami niso vedeli, da vse to ni res. Še leta dolgo smo verjeli in čakali. Šele zdaj smo iz arhiva na Beethovnovi v Ljubljani dobili dosje o umoru obeh 9. marca 1944. Vida Fajdiga me je doma učila slovensko brati, pisati in računati, saj sem tri leta hodila v nem­ško šolo.«

Kraj umora: Rudnik, vas v skriti dolini, vzhodno od Duplice

Egidija Vindšnurer: »Po vojni so me s tako pridobljenim znanjem sprejeli naravnost v nižjo gimnazijo, ki je leta 1945 začela delovati v Kamniku. Ni mogoče povedati, kaj so mi Fajdigovi dali najprej v Kamniku, kjer prav zaradi njih skoraj nisem pogrešala staršev, in nato v Ljubljani, ko sem študirala matematiko (morda me je navdušil zgled matere Krizostome Fajdiga) in stanovala pri prof. Vilku Fajdigi. Tudi Vilkov brat Lado je po vojni stanoval pri njem in o njuni sestri Olgi (uršulinki Krizostomi) dejal: po nadarjenosti 'vsi Fajdigi nismo za eno Olgo'.

Moj oče Pavle Urankar, ki po vojni ni mogel uradno ničesar zvedeti o svoji ženi Pavli, se je potem leta 1962 še enkrat poročil. Na občinski deski je viselo sporočilo, da je Pavla pogrešana. Dobil je mrliški list, ne da bi priznali, da so jo ubili, kakor je jasno zapisano v že takrat obstoječem in zdaj dobljenem dokumentu Okrožne komisije VOS za kamniško okrožje, datiranem 10. marca 1944, dan po 'justifikaciji' in to 'na položaju' neznano kje. V omen­jenem Zborniku kamniških žr­tev je kot kraj smrti naveden Rudnik (vas v skriti dolini, vzhodno od Duplice).«

Vanda Fajdiga, komunisti so jo umorili 9. marca 1944. VIR: Zaveza, št. 33

Kje sta Vanda in moja mama pokopani, še zdaj ne vemo

Ob mojem vprašanju, kako je prof. Vilko po vojni sprejel novico, da sestre Vande ni več, ko je v Ljubljani skoraj splošno veljalo, da je bolj pristaš OF kakor pa domobrancev, je Egidija Vindšnurer rekla: »To pa ne drži! Prof. Vilko je bil velik narodnjak, predvsem pa pravi kristjan in pravi duhovnik. Veliko je molil, zaupal je in znal odpuščati! V sebi pa je hudo trpel. Kadar je prišel domov in šel v mamino sobo, je mnogokrat jokal pred slikami svojih rajnih. Kljub vsemu pa je vlival pogum in optimizem vsej svoji strti družini. Vsi Fajdigovi so bili izrazito apolitični in je morda prav zato nastalo to nasprotje med vašim vprašanjem in zapisom Vosa o Vandini 'justifikaciji': 'Njen brat je duhovnik in kot tak belogardist'. Kje sta Vanda in moja mama pokopani, še zdaj ne vemo.«

Dokument Okrožne komisije VOS za kamniško okrožje iz arhiva na Beethovnovi v Ljubljani, datiran 10. marca 1944, o umoru Pavle Urankar in Vande Fajdiga 9. marca 1944. VIR: Zaveza, št. 33

Komunisti so zaradi premoženja hoteli uničiti vso Burkeljčevo družino

Egidija Vindšnurer je prepričana, da »za mojo mamo uboj gotovo ni bil slučajen, bil je del premišljenega načrta, ker so zaradi premoženja hoteli uničiti vso Burkeljčevo družino. V dokumentu Okrajnega LO Kamnik, odsek za gospodarstvo, v katerem so leta 1947 našteli vsa zaplenjena posestva, piše: Anton Burkeljca – lik­vidiran. Mogoče je bila Fajdigova Vanda bolj slučajno ubita, ker tudi v poročilu o likvidaciji v glavnem bremenijo Pavlo Urankar, Vando pa kot njeno sodelavko. Že omenjena Mara Brejčeva, ki je bila sicer komunistka, a poštena ženska, ni Vidi nikoli lagala, kot drugi, ko smo zaman pričakovali vrnitev obeh pogrešanih, ampak je rekla, da pač vsaka vojna zahteva svoje žrtve. Od drugih ljudi nismo nikoli slišali, da bi glasno obsojali, kar se je zgodilo, ker so se vsi bali in trepetali zase.«

Pokopališče v Zgornjem Tuhinju je bilo okrog cerkve. Ker pa so ceste okrog in okrog cerkve, so to spremenili. K vdovi po Tonetu Burkeljci je nekdo prišel in jo prepričal, da je, tako kot drugi vaščani, podpisala soglasje k širitvi ceste in v skladu s tem o ukinitvi grobov na starem pokopališču. Tako je izginil tudi ta spomin na umorjene člane družine Burkeljca. Na spomeniku je napis: Zaupam v pravičnega Boga. FOTO: Ivo Žajdela

Ukinitev grobov na pokopališču ob cerkvi v Zgornjem Tuhinju

Na vprašanje, če ima spomin na stare starše in teto Ivo vsaj še na pokopališču v Zgornjem Tuhinju, je Egidija Vindšnurer odgovorila: »To pa je tako: pokopališče je bilo takrat okrog cerkve. Ker pa so ceste okrog in okrog cerkve, so pred leti to spremenili. K moji teti – vdovi po stricu Tonetu, je nekdo prišel in jo prepričal, da je, tako kot drugi vaščani, podpisala soglasje k širitvi ceste in v skladu s tem o ukinitvi grobov na starem pokopališču. Tako je izginil tudi ta spomin na ubite sorodnike. Na spomeniku je bil napis: Zaupam v pravičnega Boga. Grob strica Toneta in mame Pavle je povsem neznan.«

Ker groba družine Burkeljca ni več pri cerkvi v Zgornjem Tuhinju, kjer je bilo pokopališče, so na župnijsko cerkev Marije Vnebovzete pritrdili spominsko ploščo z imeni članov družine, ki so jih uničili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Moravče in Črni graben je bilo »osvobojeno ozemlje«

Po umoru Vande Fajdiga in Pavle Urankar so druga dekleta spomladi 1944 še naprej pripravljala otroke na prejem prvega obhajila, večje pa na birmo. Birma je bila v Domžalah 12. avgusta (300 birmancev), Kamniku 13. avgusta (600 birmancev) in v Dobu 14. avgusta (900 birmancev). V Dob so prišli tudi birmanci iz Moravč in Črnega grabna, kamor škof kljub prejšnjim načrtom ni mogel, saj je bilo v Moravčah od 19. marca »osvobojeno ozemlje«. Potek birme v Dobu in število birmancev posnemam po pogovoru z Vido Detela (14. avgusta 1984 – za štiridesetletnico in ponovnem 8. maja 1999) ter iz lastnega spomina, ker sem bil namestnik botra z Moravškega, ki si z birmancem ni upal priti v Dob.

Slovesnost birme avgusta 1944

Škofa so pripeljali k Detelovim (blizu cerkve), tam se je oblekel za mašo in v sprevodu med pritrkovanjem, ki so ga za ta dan izjemno dovolili, mimo požganega prosvetnega do­ma, župnišča in stare šole ter mimo orožnikov v utrjeni kaplaniji, ki so jo partizani pustili pri miru, prišli v cerkev. Škof je že pri Detelovih pregledal slovensko knjižico o birmi in iz nje bral (rekel je, da besedilo razume, ne zna pa govoriti). Med sicer latinskim obredom je na predpisanem mestu sam začel moliti slovenski očenaš in veroizpoved ter z nami glasno molil, kar se mi je za trajno vtisnilo v spomin. Po birmi so šele zvedeli, da so se ob cerkvi pojavili tudi domobranci iz Domžal, pa je škof nato v družbi rekel, da »jih zaradi njega res ne bi bilo treba«.

Pravkar sem omenil požgane stavbe v Do­bu, pa je prav, če si za približno sliko takratnega vzdušja v mesecih priprav na birmo pokličemo v spomin nekaj dogodkov, ki jih je zgodovina ohranila tako v Kamniškem zborniku, (št. 7, 1961, 7–274) kot v knjigi Staneta Stražarja Črni graben od Prevoj do Trojan (Lukovica, 1985, zlasti str. 765–854).

Ker groba družine Burkeljca ni več pri cerkvi v Zgornjem Tuhinju, kjer je bilo pokopališče, so na župnijsko cerkev Marije Vnebovzete pritrdili spominsko ploščo (desno) z imeni članov družine, ki so jih uničili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko uničevanje slovenstva

V noči med 18. in 19. majem 1943 so partizani požgali Kersnikov grad na Brdu, mimo katerega smo iz Doba vsako nedeljo hodili k maši, ker je doma ni bilo. Avgusta je bila ustanovljena Šlandrova brigada, ki je nato 28. novembra zaprisegla na Menini planini. Septembra je bila urejena okrožna komisija VOS za kamniško okrožje, ki jo je vodil Stane Bregar. Pod Krtinskim hribom so 4. novembra napadli nemški tovornjak s strelivom in smo nato še dolgo med Želodnikom in Prevojami gledali ožgana drevesa ob cesti, kolikor jih je sploh ostalo. 9. novembra so požgali grad Šin­kov turn pri Vodicah, 25. novembra so nad Mengšem ubili šest nasprotnikov in to razglasili za eksemplarično kazen za sodelavce okupatorja. Ker so Nemci našli grob, so za povračilo 8. januarja 1944 pri Mengšu ustrelili 30 talcev.

Samo drobec v neskončnem trpljenju ljudi zaradi komunistov

V Dobu so v noči med 19. in 20. decembrom 1943 partizani požgali staro in novo šolo, prosvetni dom in župnišče, v katerem je bil občinski urad, stanovali pa sta v njem še Roza, sestra župnika Janeza Beštra, in neča­ki­nja Micka. V Grobljah so 16. maja 1944 požgali nekdanjo misijonsko tiskarno. V Mengšu so v noči na 17. maj 1944 požgali Društveni in Sokolski dom /Marko Žerovnik, Po trnovi poti, samozaložba, Komenda, 2014, str. 70/.

Tik pred birmo je bila 9. avgusta ustanovljena domobranska postojanka v Domžalah, pozneje pa še v Mengšu in drugod.

 »Prepričan sem, da navajanje teh podatkov, ki so samo drobec v neskončnem trpljenju ljudi v nekdanjem Kamniškem okraju in dekaniji lahko samo še bolj poudari občudovanja vredni pogum deklet, ki so apostolsko delovale v tem okolju in takih razmerah, pripravljene plačati svoje prepričanje tudi z življenjem,« je svoj prispevek Učiteljici verouka, žrtvi Vosa v Kamniku 1944 končal Marijan Smolik (Zaveza, št. 33, junij 1999).

1/6