Naj se v tem prispevku samo dotaknem številnih umorov partizanov v Tuhinjski dolini, vzhodno od Kamnika. O njih več drugič, saj je bilo teh partizanskih zločinov tam res neverjetno veliko. Nekaj jih je, umor več članov družine Burkeljca v Lazah pri Zgornjem Tuhinju, opisal Marijan Smolik v prispevku Učiteljici verouka, žrtvi Vosa v Kamniku 1944 v Zavezi (št. 33, junij 1999), poglejmo.

Partizanska krutost, ki je prizadela zelo verne ljudi

Medvojna zgodovina Kamnika in okolice je še malo raziskana. S partizanske strani največ v Kamniškem zborniku (št. 7, 1961), seznam ubitih in nekaj dokumentov pa so v Kamniku objavili leta 1998 v posebnem zbor­niku (Zbornika žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik). Prav tako je komaj kaj znanega o tem, kako so si krščanski laiki prizadevali za versko življenje na okupiranem Gorenj­skem, kjer je ostalo le nekaj slovenskih duhovnikov; nem­ški, ki so prišli na pomoč, pa so se omejili na liturgična opravila. V prispevku sem zbral nekaj podatkov o partizanski krutosti, ki je prizadela v opisanem primeru zelo verne ljudi.

Anton Burkeljca, Videtov oče z Laz pri Zgornjem Tuhinju. Partizani so ga umorili skupaj z ženo in hčerko na njihovem domu ponoči 11. avgusta 1943.

Družina Burkeljca z Laz pri Tuhinju

Ker je bila Pavla Urankar, rojena 2. januarja 1910, doma iz družine Burkeljca (Videtovi) na Lazah v župniji Zgornji Tuhinj, bo treba deloma ponoviti, deloma dopolniti, kar je o nasilni smrti petih članov te družine zapisala Biserka Karneža v časniku Slovenec 12. junija 1993 (V eni roki cinizem, v drugi sprava). Z urednikom Justinom Stanovnikom sva se januarja letos /1999/ pogovarjala s hčerko Pavle Urankar Egidijo Vindšnurer, ki zdaj živi v Novi Gorici.

Družina Burkeljca je bila premožna: poleg kmetije z gozdom so imeli tudi žago, trgovino in več gospodarskih poslopij, oče je bil tudi župan. Gospa Egidija je pripovedovala:

»Moja stara mama Amalija je bila doma iz Motnika. Ob smrti je bila stara 58 let, stari oče, njen mož Anton, je dočakal 65 let. Oba sta bila v svojih družinah edinca in sta s poroko združila obojni posestvi. Bila sta zelo delavna, garala sta od jutra do večera. Sin Tone, rojen 1908, je delal na žagi, hči Iva, ob smrti stara 30 let, pa v trgovini. Vsi so delali, delali, delali. Spominjam se zvezkov, v katere je teta Iva vpisovala dolžnike, ki so kupovali 'na upanje', pa le redki pozneje tudi plačali. Nekoč je neki pijanček rekel kakor za šalo: Ja, ja, imate milijone, pa vam jih bomo vzeli. Stara mama se je temu smejala, prepričana, da to ni mogoče.

Amalija Burkeljca, Videtova mama z Laz pri Zgornjem Tuhinju.

Starše in hčerko Ivo so partizani ustrelili kar v posteljah

Pa so neke avgustovske noči leta 1943 (bilo je 11. avgusta) partizani vdrli v hišo, starše in Ivo postrelili kar v posteljah, sin Tone pa je, kakor večkrat, tudi tisto noč spal na žagi in je tokrat ostal živ. Njegov nezakonski sin, star kakih 15 let, ki je spal v nadstropju, je spodaj slišal ropot, pritekel dol in že je tudi njemu eden od napadalcev nameril revolver na sence, pa ga je drugi ustavil, češ, saj vidiš, da je še mulec, pa še nezakonski – ne bo nič verbal. Že to razodeva, da je pri umoru šlo za gmotno korist, kar se je videlo tudi naslednji dan, ko je hči Pavla /poročena Urankar/, moja mama, prišla iz Kamnika in našla vse izropano in odpeljano. Med pogrebom treh žrtev z Laz v Zgornji Tuhinj, ki se ga je iz Kamnika komaj kdo upal udeležiti, pa so na okoliškem hribu igrali na harmonike in vihrali z rdečimi zastavami.«

Umor družine Burkeljca je naveden tudi v 4. zvezku Matice mrtvih (Cleveland, Ohio, ZDA 1970, str. 308, vendar z napakami, ker Pavla takrat ni bila ubita, mama je brez imena, Iva pa je zapisana kot Vida. Pravilni podatki so v knjigi Zbornik žrtev druge svetovne vojne v občini Kamnik, Kamnik 1998, 55. Tam je tudi datum umora: 11. avgust.

»Ne vem, če boš dobila, strahovito pretepajo«

Članek v Slovencu, kjer je zapisano tudi ime komandanta partizanskega bataljona, Janez Berlec z vzdevkom Cahte, poznejši lastnik Videtovega posestva, več pove o sinu Tonetu. Na vabilo partizanov se je sestal z njimi, ti pa so ta sestanek ovadili Nemcem, ki so Toneta z drugimi vred zaprli v Celju in v Mariboru. Tam so ga izpustili na prošnjo sestre Pavle. Živel je v Avstriji in se šele po 9. maju 1945 vrnil domov. Tam se je 18. junija poročil z zaročenko Pepco, že 21. junija pa ga je Ozna zaprla. Iz Šentvida je poslal sporočilo, napisano na cigaretnem papirčku: »Ne vem, če boš dobila, strahovito pretepajo, na mene do zdaj še niso položili roke«.

Pavla Urankar, rojena Burkeljca na Lazah pri Zgornjem Tuhinju, komunisti so jo umorili 9. marca 1944.

Čeprav zakoniti dedinji, sta morali plačevati najemnino

Žena ga je čakala, spomladi 1946 je rodila hčerko Jožico (zdaj poročeno Repanšek). Smeli sta sicer živeti na Lazah v Videtovi hiši, vendar sta, čeprav zakoniti dedinji, morali plačevati najemnino, kmalu pa so ju iz hiše izgnali. Toneta so šele leta 1978 uradno razglasili za mrtvega.

Pavla Burkeljca se je že pred temi dogodki, leta 1931 poročila z zgodovinarjem Pavlom Urankarjem (1902–1991) s Selc, župnija Češnjice nad Blagovico. Leta 1934 se jima je rodila hčerka Egidija (Gidka). V začetku, ko je bil oče profesor na srednji tehnični šoli v Ljubljani, so stanovali v škofijski hiši (Pred škofijo 17), nasproti stanovanja kanonika Ivana Sušnika. Ko je bil otrok star devet mesecev, ju je oče zapustil. Mama Pavla je po tem z otrokom kratek čas živela pri starših na Lazah, nato pa sta se preselili k Fajdigovim v Kamnik (na Perovo), da se je lahko zaposlila v tovarni Remec na Duplici. Leta 1940 je profesor Pavle Urankar objavil knjigo Zgodovina trga Motnika in okraja.

Hiša družine Burkeljca, Videtova, na Lazah pri Zgornjem Tuhinju.

Družina Fajdiga: Olga Fajdiga, uršulinka mati Krizostoma

Vanda Fajdiga, rojena 16. junija 1910, druga ubita veroučiteljica, je bila najmlajša med več brati in sestrami. Med katoliškimi sred­nješolkami in akademičarkami pa je bila kot profesorica zelo znana prvorojenka Olga (1899–1966), kot uršulinka mati Krizostoma. Rojena je bila še pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer je oče Ivan, sicer doma v Kamniku, živel in pisal v časnike nekaj let (prim. Primorski slovenski biograf­ski leksikon I., Gorica, 1974, 343). Mati Krizostoma je študirala matematiko v Ljubljani pri prof. J. Plemlju. Egidija Vindšnurer se je spominja, da je bila »vsestransko nadarjena: za matematiko, glasbo, likovno umetnost (tudi risala je), jezike (nemško, francosko), ročna dela. Svetovno znani profesor Plemelj, ki je bil po prepričanju ateist, je med svojimi red­kimi slušatelji kar težko gledal redovnico. Ko pa je spoznal njeno nadarjenost in delavnost, jo je zelo cenil. Pri izpitu se je poleg matematike rad z njo pogovarjal tudi o verskih vprašanjih. Po ukinitvi uršulinske gimnazije leta 1945 si je morala služiti kruh v Kamniku. Stanovala je pri sestri Vidi v Fajdigovi hiši. V gostilni na Grabnu v Kamniku je vodila računovodstvo, nato nekaj časa opravljala podobno delo v lekarni. Veliko je inštruirala, dokler je ni po težki bolezni smrt rešila trpljenja 31. maja 1966.

Pokopališče v Zgornjem Tuhinju je bilo okrog cerkve. Ker pa so ceste okrog in okrog cerkve, so to spremenili. K vdovi po Tonetu Burkeljci je nekdo prišel in jo prepričal, da je, tako kot drugi vaščani, podpisala soglasje k širitvi ceste in v skladu s tem o ukinitvi grobov na starem pokopališču. Tako je izginil tudi ta spomin na umorjene člane družine Burkeljca. Na spomeniku je napis: Zaupam v pravičnega Boga. FOTO: Ivo Žajdela

Vilko Fajdiga, profesor ljubljanski teološki fakulteti

Sin Vilko (1903–1984) se je rodil v Radovljici, kamor se je družina za nekaj časa preselila. V škofijski gimnaziji v Šentvidu je bil sošolec prej omenjenega Pavla Urankarja. Po maturi leta 1922 je študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in leta 1926 postal duhovnik. V letih 1927–1930 je študiral v Parizu ter leta 1929 postal doktor teologije na Katoliškem inštitutu, že leta 1928 pa je diplomiral iz etnologije na Sorboni. Bil je katehet, bogoslovni pisec in voditelj katoliške dekliške organizacije. Po tragičnem umoru prof. dr. Lamberta Ehrlicha leta 1942 je postal njegov naslednik in predaval na ljubljanski teološki fakulteti krščansko in primerjalno veroslovje, etnologijo in misiologijo. Bil je voditelj misijonskega prizadevanja in vicepostulator za Baragovo beatifikacijo.

Po letu 1945 je bil urednik verskega lista Oznanilo. Kar 17 let je bil tudi prodekan teološke fakultete in dve leti njen de­kan. Egidija Vindšnurer se je spominjala: »O svojih od­li­kovanjih sam nikoli ni hotel govoriti, tako da smo o njih njegovi najbližji zvedeli pogosto šele iz verskega tiska. Naštejmo jih: postal je monsinjor, nato prelat in leta 1973 apo­stol­ski protonotar. Bil je svetovalec v papeškem tajništvu za neverne, dolga leta pa je tudi imel pravico birmovanja v ljubljanski nadškofiji.

Njegov brat Lado (1901–1972), računovodja v tovarni Remec na Duplici, si je med vojno nekaj let reševal življenje na Koroškem (pozneje bomo zvedeli, da si je s tem rešil živ­lje­nje), potem pa živel v Ljubljani pri bratu Vil­ku, najprej za Bežigradom nato nasproti ško­fije.

Ker groba družine Burkeljca ni več pri cerkvi v Zgornjem Tuhinju, kjer je bilo pokopališče, so na župnijsko cerkev Marije Vnebovzete pritrdili spominsko ploščo z imeni članov družine, ki so jih uničili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Vida Fajdiga je učila na nižji gimnaziji v Kamniku

Sestra Vida (1904–1988) je bila učiteljica na Vranji Peči, na Selih pri Kamniku, med vojno je delala na občini, saj Nemci niso potrebovali slovenskih učiteljev, pač pa pridne in zanesljive delavce. Smela je učiti tudi po vojni. Egidija Vindšnurer jo je takole opisala: »Bila je zelo sposobna učiteljica. Če ne bi bila in če takrat ne bi tako manjkalo učiteljskega kadra, bogve, kam bi jo stisnili. Tako je ves čas ostala v Kamniku. Ravnatelj Cene Matičič (med okupacijo leta 1942 in 1943 nemški komisar v Lukovici, a v zvezi s partizani) jo je prišel iskat, da je učila na nižji gimnaziji. (Matičič je bil pozneje profesor v Ajdovščini in znan poslanec.) Spoštovala jo je tudi in bila do nje zelo korektna sicer povsem nasprotno usmerjena Mara Brejčeva (sestra poznejšega ministra Toma Brejca), ki je bila ravnateljica dijaškega doma. Mnogi drugi pa so ji dali čutiti, da je drugo­razreden državljan.

V mojem razredu je hodilo k župnijskemu verouku več kot polovica razreda. Župnik je bil Janez Kljun. Vsake toliko časa je kdo prihrumel v razred. Vpraševali so, kdo hodi k verouku, pa smo vstali«.

Življenje v tej gimnaziji in dijaškem domu je opisala ameriška Slovenka Mara Cerar Hull /1934–2017/ v svoji knjigi, ki naj bi izšla kot nadaljevanje njene knjige Poletje molka (Celje 1995) /trilogija Pot molka, 2002, Pesem molka, 2007, Celjska Mohorjeva, Celje/. Avtorica Mara je kot hči leta 1945 ubitega domžalskega domobranskega poveljnika občutila še posebne »prevzgojne« pritiske.

Vanda Fajdiga, komunisti so jo umorili 9. marca 1944.

Vanda, najmlajša, je morala prva umreti

Vanda Fajdiga (1910–1944) je bila najmlajši otrok v Fajdigovi družini, a je morala prva umreti. Tudi ona je bila učiteljica, in sicer v Zgornjem Tuhinju. Zato je nekako razumljivo, da je med vojno, ko ni smela v šoli delovati, hodila v službo kot uradnica s Pavlo Urankarjevo v Remčevo tovarno na Duplici, kjer je bil v službi tudi brat Lado. Egidija Vindšnurer se je iz medvojnih let spominjala, kako so se kamniški Fajdigovi srečevali z ljubljanskimi na Črnučah, kjer je bila nemško-italijanska meja.

Ker groba družine Burkeljca ni več pri cerkvi v Zgornjem Tuhinju, kjer je bilo pokopališče, so na župnijsko cerkev Marije Vnebovzete pritrdili spominsko ploščo (desno) z imeni članov družine, ki so jih uničili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Dekleta so namesto duhovnikov učile otroke verouk

Zdaj je čas, da spregovorimo o verskem delovanju Pavle Urankar, Vide in Vande Fajdiga ter drugih deklet (med drugimi tudi Ande Peterlin), ki so namesto duhovnikov učile otroke verouk in jih pripravljale na prvo spoved, obhajilo in birmo. Pomagale so tudi vernikom, ki smo se vsako nedeljo ter v maju vsak dan k šmarnicam zbirali v domačih cer­kvah, poslušali božjo besedo, molili in peli.

Ta del verskega življenja v okupiranih gorenjskih krajih je javno zelo malo znan, čeprav je bilo kmalu po vojni objavljenih nekaj podatkov, kot bomo videli. Sedanji /1999/ župnik v Šmarci pri Kamniku Janez Gerčar je leta 1981 napisal teološko diplomsko nalogo Laiki in bogoslužje na okupiranem Gorenj­skem. Zbral je precej gradiva, ni si pa takrat upal zapisati vsega, ker se mu tudi sogovornice še niso upale povedati najhujšega. Naloga pa je ostala v arhivu in zato ob tej pri­ložnosti objavljam iz nje nekaj podatkov in jih dopolnjujem s tedaj še ne znanimi.

Zgornji Tuhinj

Večino duhovnikov so Nemci izgnali na Hrvaško

Večino duhovnikov so Nemci zaprli takoj maja 1941 in jih nato izgnali na Hrvaško. Mnogi so se sami pravočasno umaknili v Ljubljano, le nekaj starejših je ostalo. Ti niso smeli govoriti v cerkvi slovensko (maša je bila latinska, sloven­skega petja in molitve pa na Gorenjskem Nemci niso prepovedali), še manj učiti otroke verouk, kar so delali prej pri ob­veznem verouku v šoli.

Dokler je bila meja med Nemčijo in Italijo v Šentvidu, Črnučah in še kje še odprta vsaj za tiste, ki so hodili na delo v Ljubljano, so mogli na Gorenjsko prinašati slovenske časnike in revije. V mesečniku Bogoljub so poleti 1941 natisnili nekaj navodil pod skupnim naslovom Važno, da znamo, kako naj verniki sami poskrbijo za bolnike, umirajoče, pa tudi za poroke, krste in pogrebe brez duhovnika (prim. Gerčar 9–14). Ker je ostalo vsaj nekaj duhovnikov, tega pozneje skoraj ni bilo treba uporabljati, a ljudje so bili poučeni.

Nadaljevanje v: Pavla Urankar, Vanda Fajdiga, Ivana Burkeljca, Laze pri Zgornjem Tuhinju [2]

1/13