Doma je bila v Genovi, kjer se je rodila leta 1809 v meščanski družini. Odraščala je ob dobri verski vzgoji in spoštovanju lepih običajev takratne italijanske meščanske družine. Določili so jo za poklic gospodinje, toda mlado dekle si je hkrati prizadevalo tudi za temeljitejšo izobrazbo zlasti na vzgojnem področju. Pod vplivom brata duhovnika Jožefa je v njej dozorel sklep, da se bo popolnoma posvetila Bogu.

Ko je zaman trkala na vrata več samostanov, je potem v bratovi župniji odprla »malo šolo ljubezni« za zapuščene deklice, da bi jih versko vzgajala in pripravila na praktično življenje. Pri tem delu se ji je pridružilo še več drugih deklet in kmalu je vzniknila misel, da bi ustanovile redovniško skupnost, v katero bi mogla vstopati dekleta brez dote.

Težav ni manjkalo. Toda ob pomoči brata in duhovnika don Luigija Sturla je Pavla sestavila osnutek pravil, ki velja za temeljni kamen poznejšega Instituta sv. Doroteje. Čez nekaj let je domači škof pravila potrdil. V Liguriji se je nova skupnost začela lepo širiti.

Leta 1841 je šla Pavla z dvema sestrama v Rim, kjer jo je čakalo zelo trdo delo. V skrajnem uboštvu so se naselile v neki luknji nad hlevom grofa Torlonija in začele svoje delo »vzgoje za Boga«. Pavla je tudi tu vztrajala pri svoji prvotni zamisli in je kljub drugačnim navadam rimskih ženskih redov sprejemala v svojo skupnost najrevnejša dekleta (brez dote seveda), le da so bila »bogata v pravi poklicanosti«. Delo je zacvetelo v raznih rimskih župnijah. Papeža Gregor XVI. in Pij IX. sta dorotejke poklicala v nekatere rimske zavode za žensko mladino, da bi v njih izboljšale duhovno in nravno stanje. Nalogo so dobro opravile. Zato se ni čuditi, da se je njihov red začel širiti po drugih italijanskih mestih, pozneje pa tudi na Portugalskem in v Braziliji.

Pavla je s svojimi sosestrami doživela burna leta 1848/49 in konec papeške države 1870. V Spominih (tako se imenuje njen življenjepis) beremo, kako so garibaldinci napadali grič Gianicolo. Med bitko je ostala v zavetišču sv. Onofrija in postregla z vodo tudi »sovražnim garibaldincem«.

V naslednjih desetletjih je nova zakonodaja oteževala delovanje njenih ustanov. Pavla jih je tedaj modro vodila in tudi v novih razmerah z določenimi prilagoditvami nadaljevala svoje vzgojno delo. Težave pa je imela tudi z rimsko kurijo. Pravila dorotejk je priznal šele papež Leon XIII. leta 1889.

Za blaženo je Pavlo Frassinetti razglasil leta 1930 papež Pij XI., za svetnico pa papež Janez Pavel II. 11. marca 1984.