V zgodovini, ki opisuje življenje velikih puščavnikov, srečamo med egiptovskimi menihi v pokrajini Tebaida puščavnika Pavla, učenca sv. Antona. Dali so mu ime Pavel Preprosti, da ga razlikujemo od Pavla Puščavnika, pa tudi zaradi tega, ker je preprostost uma in srca posebna privlačna poteza v njegovem značaju.

Morda je bil Pavel najstarejši učenec sv. Antona, gotovo pa veliko starejši od drugih. Do šestdesetega leta je bil težaški kmečki delavec, oženjen, pa ne posebno srečno, ker je imel hudo ženo. Slišal je o blaženem spokorniškem življenju v puščavi in se namenil, da gre med puščavnike in poišče sv. Antona. Ko ga je našel, ga je sv. Anton nerad sprejel med svoje učence. Po legendarnih poročilih je na različne načine preizkušal njegovo poklicanost, saj je močno dvomil, da bi bil stari mož sposoben za samotarja.

Tako mu je nekoč ukazal, naj kar na prostem moli, dokler mu ne bo naložil kakšnega dela. Pavel se je vrgel na tla in ostal malodane nepremičen kljub sončni pripeki podnevi in hladu ponoči, kakor je pač v puščavi. Anton je opazoval Pavlovo ubogljivost in potrpežljivost. Nato mu je prinesel palmove veje in mu pokazal, kako naj plete in šiva. Ko je delo opravil, ga Anton ni pohvalil, ampak nalašč spet razdrl in ukazal, naj začne znova in bolje. Drugič je bilo pletenje in šivanje raztrganih vej mnogo težavnejše, a Pavel se je lotil dela brez godrnjanja.

Sv. Anton mu je naložil še več takšnih preizkušenj. Ko je vse dobro prestal, ga je sprejel za samotarja, rekoč: »Tako, v imenu našega Gospoda si zdaj menih.«

Zdaj šele se je začel pravi pouk. Pavel je z veselim srcem poslušal nauke o življenju z Bogom in samo za Boga. Naporno prenašanje puščavskih nadlog je treba olajšati z ročnim delom, a tudi takrat, ko so roke vprežene v delo, se mora duh dvigati k Bogu. Jesti ne sme pred večerom in piti ne sme drugega kakor vodo. Odpovedati se mora lastni volji in ubogati Boga. Na zunaj se božja volja kaže v ukazih duhovnega voditelja.

Nič ni sporočeno o Pavlovi smrti, pač pa je zapisan naslednji dogodek. Puščavnik Pafnucij je pridobil za pokoro dekle Tajdo, ki je vso mladost zapravila v grešnem življenju. Želela je zvedeti pri očetu puščavnikov sv. Antonu, ali so ji grehi odpuščeni, da bi tako smela zapustiti prostor, kjer je bila zazidana. Sv. Anton je naročil vsem bratom, naj vsak zase prisrčno molijo, da bi jim Bog dal spoznati usodo nesrečne mladenke. Edino Pavel Preprosti je prinesel drugi dan veselo oznanilo: videl je v nebesih veličasten prostor, ki čaka na veliko spokornico.