Pavel Rupar seveda ni nepopisan list niti brez greha, kar je navsezadnje v pogovoru z Možino tudi sam izpostavil. Tudi za zapahe je že moral. Očitalo se mu je že vse mogoče, od zlorabe položaja, seksizma, zatajitve lastništva, ljubezenske afere, obrekovanja … Rupar se je, kot je bilo slišati v oddaji, s preteklostjo znal soočiti, se iz napak učiti in iz njih iziti močnejši. Njegova pot do tu in zdaj je bila, če parafraziram predsednika vlade, dejansko daljša in hkrati strmejša. A nikdar ni izgubil vere v to, da je možno pomagati najšibkejšim in najbolj pozabljenim v naši družbi – upokojencem – dostojneje živeti.

Ruparjeva sposobnost mobilizacije širokih množic je neizmerna. Čeprav se je obdal s somišljeniki brez političnih izkušenj in kilometrine, je upokojencem vrnil upanje, naslovil njihove resnične probleme in jih prepričal, da so skupaj močnejši. Trije vseslovenski shodi upokojencev so bili vsakič številčnejši in so zaprli usta petkovim kolesarjem, tudi zaradi svoje kulturnosti in dostojnosti. Ljudska iniciativa Glas upokojencev Slovenije zaenkrat daje izhodišča in vabi na pogovor, a so na drugi strani mize gluha ušesa. Je pa Rupar s shodi podžgal vseznalski Inštitut 8. marec, da je prav tako – na vrat na nos – začel kampanjo za upokojence, ki so bili dotlej za Niko Kovač in soborce drugorazredna tema.

Skratka, Ruparju morda lahko očitamo populizem, demagogijo, cenenost, a če bo od besed enako učinkovito prešel k dejanjem, bi lahko za slovenskega upokojenca naredil več, kot so doslej vse upokojenske stranke in stanovske organizacije skupaj.

Veliko je špekulacij, ali bi se masa Ruparjevih mirnih protestnikov utegnila preliti v novo politično stranko. Po eni strani so se upokojenci že tolikokrat pustili naivno peljati na led ob cenenih obljubah o »jurju pokojnine«, da si verjetno ne želijo več ponoviti napake, po drugi strani pa je imeti glas, ki opozarja na težave upokojencev, premalo – treba je imeti tudi roko, ki kaj konkretnega naredi zanje. Kapitala, ki ga je ustvaril skozi zadnje mesece, Rupar enostavno ne sme zapraviti. Je pa, kot opozarja analitik Peter Jančič, precej odvisno tudi od druge strani. Če bo vlada znala prisluhniti in vleči modre poteze, bo oslabila politični potencial protest(nik)ov. V nasprotnem je vse mogoče.

Toda tudi če nova stranka iz bazena upokojencev–protestnikov ne bo nastala, je bil izjemen angažma Pavla Ruparja zagotovo koristen. Prvič, ker je sesul samoumevnost levičarskega predznaka civilne družbe, celo do te mere, da so mu samozvani varuhi civilne družbe z leve jemali pravico sploh biti civilna družba. Tudi desničarsko volilno telo se prebuja. Na protestih upokojencev, kmetov, razočaranih Ljubljančanov, osamosvojiteljev, ki potekajo domala vzporedno, so pomladni volivci v veliki večini in vedno več jih je, kar je tudi Ruparjeva zasluga.

Ruparjeva sposobnost mobilizacije širokih množic je neizmerna. Čeprav se je obdal s somišljeniki brez političnih izkušenj in kilometrine, je upokojencem vrnil upanje, naslovil njihove resnične probleme in jih prepričal, da so skupaj močnejši.

In drugič, verni upokojenci so končno našli nekoga, ki ga ni sram javno izreči in ponavljati besedo Bog. Če so od Desusa in Zdusa, od Karla Erjavca in Mateje Kožuh Novak, to doslej zaman pričakovali, so v Pavlu Ruparju dobili zagovornika, ki javno poudarja moč vere, ki javno spodbuja k (tihi) molitvi, ki javno prizna in se pokesa za svoje grehe. Kot je razkril v pogovoru z Možino, je bil vzgojen v veri in vero jemlje kot nekakšno obvezo, okrepila pa se mu je zlasti po postavljeni diagnozi hude bolezni.

Skratka, Ruparju morda lahko očitamo populizem, demagogijo, cenenost, a če bo od besed enako učinkovito prešel k dejanjem, bi lahko za slovenskega upokojenca naredil več, kot so doslej vse upokojenske stranke in stanovske organizacije skupaj. Z ustanovitvijo stranke, ki bi se napajala iz bazena udeležencev vseslovenskih shodov, bi ubil dve muhi na en mah: razveselil bi vsaj del upokojencev in navsezadnje (čeprav javno zagovarja neideološkost ljudske iniciative) tudi obstoječo pomladno politično stran, ki za udobnejšo prihodnost krvavo potrebuje še kakega angažiranega somišljenika. Pavel Rupar in Anže Logar bi to lahko bila.