Zavetnik: pasijonistov

Sveti Pavel od Križa, duhovnik, ustanovitelj pasijonistov, goduje 19. oktobra

Sveti Pavel od Križa se je rodil v Piemontu leta 1694 v družini drobnega trgovca, obubožanega plemiča. Resna in pobožna mati ga je učila ljubezni do molitve in premišljevanja Kristusovega trpljenja. Vedno ga je privlačila samota, tako da je že kot laik začel ustanavljati samostane po pravilu najpopolnejšega uboštva, kar mu je nakopalo hudo nasprotovanje s strani drugih redov. S papeževo podporo pa je vztrajal in ustanovil kongregacijo »Jezusovih ubožcev« ali pasijonistov in pasijonistk. Leta 1727 je postal duhovnik, umrl pa je v Rimu 1775. Bil je eden najboljših pridigarjev svojega časa, najprepričljivejša pridiga pa je bilo njegovo življenje, ki je vseskozi odsevalo njegova mistična načela: človek naj odmre sebi, vsak dan premišlja in se ves potopi v Kristusovo trpljenje. Sebe je hudo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od Janeza od Križa in Terezije. Z 29 leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.

»Zelo koristno in sveto si je predstavljati v duhu Gospodovo trpljenje in razmišljati o njem, zakaj po tej poti dospeš do združitve z Bogom. V tej sveti šoli se namreč učiš modrosti; v njej so se je naučili vsi sveti. Ko bo namreč križ našega ljubljenega Jezusa globlje zasadil korenine v vašem srcu, boste peli: ‘Trpeti in ne umreti’ ali ‘Trpeti ali umreti’ in še bolje: ‘Niti trpeti niti umreti, ampak popolnoma se spreobrniti k božji volji.’

Ljubezen je namreč krepost, ki nas povezuje z bolečinami ljubljenega in jih dela naše … Bodite torej vztrajni v izvrševanju vseh kreposti, zlasti v posnemanju ljubljenega Jezusa v trpljenju, saj je to vir čiste ljubezni. Tako ravnajte, da bo vsem znano, kako nosite ne samo znotraj, ampak tudi na zunaj podobo Križanega, ki je vzor vse dobrote in prizanesljivosti … Skrijte se torej v križanem Jezusu in ne želite ničesar drugega, kakor da se vsi v vsem spreobrnejo k njegovi volji.

Ko boste resnično vzljubili križanega Kristusa, boste v svetišču svoje notranjosti nenehno obhajali praznik križa; molče vztrajajoč v potrpežljivosti in ne da bi se zanašali na kakšno stvar. Ker je treba praznike slaviti v veselju, bodo tisti, ki ljubijo Križanega, obhajali praznik križa v molčečem potrpljenju ter z nasmejanim in vedrim obrazom, tako da bo to ostalo prikrito ljudem in znano samo najvišjemu Dobrotniku. Ker spada k vsakemu prazniku tudi slovesna pojedina, imejte za hrano božjo voljo po zgledu naše križane ljubezni.«