Zakaj poučevanje? V Sloveniji (in, kot smo slišali na konferenci, tudi v drugih državah) se trenutno zelo redki mladi odločajo za poklic učitelja. Kaj je navdušilo vas?

Mislim, da lastne izkušnje iz šole, ki so jo vodili bratje maristi. V učiteljih sem našel navdih, v meni so vzbudili željo po delu z mladimi, po poučevanju. Trenutno pa tudi na Irskem doživljamo težave s pomanjkanjem učiteljev. Mislim, da se to ne dogaja, ker si ljudje ne želijo poučevati, kot sem si želel jaz.

Razlogi za pomanjkanje učiteljev so drugje, ne v tem, da mladi ne želijo biti učitelji.

Razlika, ki jo vidim, je drugje. Na Irskem je pot do pridobitve učiteljskega poklica postala draga, pa tudi Dublin, kjer živi četrtina irskega prebivalstva, je postal zelo drag. Mlad učitelj zelo težko dela in živi v Dublinu. Razlogi za pomanjkanje učiteljev so torej drugje, ne v tem, da mladi ne želijo biti učitelji.

Ko se pogovarjam z mladimi, pravijo, da bi z veseljem delali z otroki. Ampak starši … Zdi se, da se bojijo staršev, ki učitelje napadajo za vsako malenkost. Je to problem tudi drugod po Evropi?

Prejšnji teden sem bil na Norveškem in tamkajšnji učitelji so mi pripovedovali nekaj podobnega. Mladi učitelji so v stiski zaradi pretiranega vmešavanja staršev. Na Irskem pa za zdaj nimamo veliko težav v zvezi s tem. Naše šole, ki imajo dolgo tradicijo, starši zelo spoštujejo, torej spoštujejo tudi učitelje. Seveda imamo individualne probleme, ne pa na ravni sistema. Ljudje na Irskem zelo spoštujejo izobrazbo in izobraževanje, saj je prav to razlog, da so mnogi uspeli.

Kaj bi rekli mlademu človeku, ki razmišlja o učiteljskem poklicu, a se zaradi vseh problemov in izzivov obotavlja?

Nobena služba ni popolna. Ampak »nagrada« za poučevanje je fantastična: videti mlade, ki pridejo k tebi morda s pomanjkanjem samozavesti ali imajo težave s predmetom, in jim pomagati, da se spoprimejo s predmetom in se naučijo kaj o sebi ter razvijejo pozitiven odnos do sveta in sebe ter željo po osebnostnem razvoju.

Nobena služba ni popolna, a »nagrada« za poučevanje je fantastična. FOTO: Pexels

Zasloveli ste kot dober učitelj. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar učitelja naredi dobrega?

Mislim, da je izhodiščna točka veselje do dela z otroki. Morda se zdi nenavadno, da začenjam s tem, ampak res moraš imeti rad mlade. To je dober začetek, ker je ključen prav odnos z mladimi, ki jih imaš pred seboj. Jaz sem največ delal z mladimi med 12. in 18. letom in zelo sem užival v odnosih, ki sem jih razvil z njimi. Druga naloga dobrega učitelja pa je prepoznati talente učencev in jih spodbujati: nekateri imajo morda talent za glasbo ali ustvarjalnost, drugi za matematiko ali naravoslovje, tretji za delo z ljudmi. Obstaja veliko različnih inteligenc in mislim, da je čustvena inteligenca zdaj ena ključnih inteligenc, ki jih je treba razvijati.

Mladi morajo preživljati čas drug z drugim in z odraslimi, ki jim je mar zanje.

Ob pandemiji smo ugotovili, da pedagoško delo v smislu poučevanja predmetov zaradi uporabe tehnologije ni bilo zelo omejeno. Pandemija je bila težavna iz drugega razloga: tega, da je mladim manjkala socialna plat šolanja. Ena od stvari, ki smo se jih v tem času naučili, je, kako pomemben je v šoli socialni razvoj. Akademsko učenje lahko izpeljemo na druge načine. Toda mladi morajo preživljati čas drug z drugim in z odraslimi, ki jim je mar zanje. To je še en ključni vidik tega, kar sem rekel prej – kot učitelj moraš imeti rad otroke, hkrati pa ti mora biti mar zanje. Na Irskem to velja zlasti za katoliške šole. Posvečamo se skrbi za mlade in jih sprejemamo tam, kjer so, tudi ko delajo napake in se učijo o sebi.

Katoliške šole so še posebej poklicane k celostnemu razvoju mladih ljudi. V državah, kot je Slovenija, je to svojevrsten izziv. Imamo namreč zelo malo katoliških šol, ki se zato skušajo dokazati in se hitro preveč osredotočijo samo na pridobivanje znanja in tovrstne uspehe.

Kot predsednik upravnega odbora dominikanske šole tudi jaz poudarjam celostni razvoj. Ne gre samo za um, ampak tudi za duha in srce. Če verjamemo, da smo ustvarjeni po Božji podobi in imamo dostojanstvo, je pomembno, da v šoli to upoštevamo. Ne glede na učenčeve sposobnosti je pomembno, da ga spremljamo in skrbimo zanj.

Kako to vplesti v učni načrt, v šolski vsakdan?

Učni načrt je v mnogih državah enak tako v katoliških kot drugih šolah. Razlika je v tem, da ko nekdo pride v katoliško šolo, prihaja v okolje, ki verjame v določen sklop vrednot. Gre za to, kako to živijo učitelji in vodstvo. Njihovo delo mora biti skladno z evangeljskim sporočilom. Če je, je to dodatna dimenzija katoliške šole.

Na podlagi tega moramo na katoliških šolah pogosto izbirati težje poti.

Ne gre toliko za to, da bi poučevali »katoliško matematiko«, ampak za način – na Irskem rečemo, da poučujemo »skozi katoliško prizmo«. Ko se nekaj zgodi, na primer zahtevna disciplinska situacija, se moramo vprašati, kakšno je naše poslanstvo in zakaj delamo z mladimi. Na podlagi tega moramo na katoliških šolah pogosto izbirati težje poti, kar je za učitelje včasih težko. Obenem pa je pri posameznih predmetih pomembno predajati tudi katoliški družbeni nauk, ki je v mnogih primerih zelo aktualen za mlade in njihov pogled na svet.

Torej je večinoma vse odvisno od učiteljev. Učitelj je tisti, ki naredi razliko. Zato je to tako pomembno poslanstvo ...

Ja, mislim, da res. Na Irskem, kot tudi drugje, se soočamo z mladimi, ki dvomijo v svojo identiteto. V teh težkih situacijah jih spremljamo, poslušamo in jih skušamo podpirati. Mislim, da je to dodatna dimenzija, ki se pojavi, ko izhajaš iz filozofije, ki pravi, da je treba ljudem odpuščati. Posebej mladi se učijo predvsem iz napak. Ključno je, kako na to reagiramo.

Stroji lahko poučujejo bolje kot ljudje. Česa pa mladim ne morejo dati? FOTO: Pexels

Učitelji morajo zato biti v šoli z nameni, ki presegajo zgolj poučevanje predmetov. Konec koncev lahko trenutno stroji poučujejo bolje kot ljudje. Ampak tu ni odnosa, stroj te ne navdihuje in se ne ukvarja s tvojo ustvarjalnostjo. Ob tem je poslanstvo učiteljev jasno. Vem, ponavljam se, vendar resnično gre za odnose. Irski pesnik Yeats je dejal, da pri izobraževanju ne gre za polnjenje vedra s podatki, ampak za vžiganje ognja v mladih. In to lahko naredi učitelj.

Medtem ko je na Irskem večina šol katoliških, so te v Sloveniji v veliki manjšini. Država jim v veliki meri ni naklonjena. Kako naj najdejo svoje mesto v sekularni družbi, ne da bi izgubile tisto, kar jih dela katoliške?

V zahodni Evropi imamo to prednost, da država financira katoliške šole enako kot druge. Morda ne v tolikšni meri kot državne šole, a kljub temu je to 85, 90 odstotkov ... Če pa si prizadevamo voditi katoliško šolo brez državnega financiranja, moramo zaračunavati šolnine. In če moraš zaračunavati drage šolnine, da lahko izvajaš dober program, šola postane elitna. Privoščijo si jo lahko le ljudje iz najboljših družin. A katoliško izobraževanje je namenjeno vsem, ne glede na to, od kod prihajajo, iz katerega družbenega razreda so ... Najboljše katoliške šole so odprte za vse. Že s tem mladim predstavljajo katoliški pogled na svet.

Pred kratkim ste postali predsednik Evropske zveze katoliških šol, ki letos obeležuje 50-letnico delovanja. V čem vidite njeno vrednost?

Odgovor je zame podoben kot odgovor na to, zakaj je Irska vključena v Evropo. Ko sem odraščal, je bila Irska dobesedno otok – tudi v mentaliteti. Ko smo se leta 1973 pridružili Evropski gospodarski skupnosti, se je na Irskem spremenilo vse. Odprle so se priložnosti in naučili smo se veliko novih načinov delovanja. Približno istočasno je bila ustanovljena Evropska zveza katoliških šol. To je nekakšno zrcalo, ki ljudem omogoča, da spoznajo, da ima vsa Evropa skupno kulturo. Če pogledate zemljevid, ima (razen nekaj izjem) vsaka država krščansko miselnost. Imamo nekaj skupnega in naša zveza je uporaben način, da se šole iz različnih držav odprejo druga drugi in se druga od druge učijo. Čeprav so nekatere države v boljšem položaju, se vsi lahko nekaj naučimo drug od drugega. Mislim, da je to vrednost zveze. Države odpira novim možnostim.

Evropska zveza katoliških šol povezuje več kot 35.000 šol in okrog osem milijonov učencev.

Druga stvar pa se šele začenja. Ob napredovanju tehnologije si kmalu obetamo instantno prevajanje. Vi bi meni govorili v slovenščini, jaz bi vas slišal v angleščini in vam angleško odgovarjal, vi pa bi moj odgovor slišali v slovenščini. To bo omogočilo mnogo bogatejšo delitev znanja, tudi preko gradiv. Na Irskem za zdaj iščemo samo gradiva v angleščini, zdaj pa bodo zaradi novih tehnologij tudi dokumenti iz Slovenije takoj dostopni vsej Evropi. Tehnologija nam daje priložnost, da ohranimo pluralizem jezikov in kultur, obenem pa nas na omenjene načine zbližuje.

Na konferenci ste večinoma govorili o digitalizaciji in umetni inteligenci. Kateri so še drugi pomembni izzivi, s katerimi se trenutno srečujejo katoliške šole v Evropi? Čemu se boste pri zvezi posvečali v prihodnjih letih?

Izziv za katoliške šole bo jasno izražati, za kaj se zavzemajo. Ne gre za to, da bi skušali vse spreobrniti oz. narediti za katoličane. Mislim pa, da bo za vse katoliške šole, ki že obstajajo, in za nove, če bodo nastale, pomembno, da bodo lahko še naprej del evropskega izobraževalnega prostora. Kajti nosijo dolgo tradicijo, povezano z evropsko kulturo.

Bila bi napaka, če bi mislili, da je naša era končana.

Bila bi napaka, če bi mislili, da je naša era končana. Še vedno je pomembno, da so papež, Cerkev in šole zmožni izražati pogled na svet, ki poudarja človekovo dostojanstvo in posebno skrb za uboge, ter opozarja, da ne smejo preživeti samo močni, da ne gre samo za dobiček in izgubo, ampak da gre v življenju za nekaj več. Šole, ki zmorejo govoriti o smislu življenja, imajo v evropski družbi še vedno zelo močno vlogo.

Šole, ki zmorejo govoriti o smislu življenja, imajo zelo močno vlogo. FOTO: Pexels

In kot sem že prej dejal, celostni razvoj človeka: kaj pomeni ta svet, zakaj smo tukaj, vsa ta vprašanja so zelo, zelo pomembna. Na nekatera je mladim težko odgovoriti, zlasti ko vidijo vojno, lakoto, svet v težkem ekološkem položaju ... Zato je dobro, da vodstva šol pravijo: »Ja, še naprej moramo postavljati težka vprašanja.« To prinaša katoliško izobraževanje.