Odmik od prevladujočih smernic je državo »potisnil v težko politično krizo, ki je dodatno povzročila gospodarsko, finančno, življenjsko in družbeno krizo, ki se še vedno krepijo, sprožila pa je tudi slabšanje odnosov Libanona do arabskega okolja, s katerim je država obdana«, je patriarh po navedbah avstrijskega Kathpressa dejal v nagovoru ob odprtju 54. zasedanja sveta katoliških patriarhov in škofov v Libanonu.

Patriarh rešitev iz krize vidi v vračanju k trem »nacionalnim konstantam«.

Patriarh rešitev iz krize vidi v vračanju k trem »nacionalnim konstantam«: kot prvo vodilo mora imeti prednost pripadnost skupnemu narodu, kar mora presegati verske razlike; poleg tega je treba upoštevati nacionalni pakt iz leta 1943 in v njem določen nevtralni status dežele, kar bi moral biti tudi temelj za odnose države navzven; tretji temeljni dejavnik pa je libanonska formula delitve vladnih položajev med pripadniki treh najpomembnejših verskih skupin v državi: kristjanov, sunitov in šiitov.

Patriarh je znova spodbudil k podpori svojega koncepta za »dejavno, pozitivno nevtralnost« Libanona. To je po njegovih besedah »najučinkovitejše sredstvo za zaščito pluralizma«; služi namreč sposobnosti obrambe države ter »pravičnosti, sožitju in raznolikosti v edinosti, državljanskih pravicah in izgradnji miru«.

Preobrat se zgodi na volitvah in ne na ulici.

Patriarh Rai ne izključuje, da tisti, ki rušijo ustavne institucije v državi, želijo zrušiti tudi edinost Libanona. Vse, ki jim je do nadaljnjega obstoja države, poziva k skupnemu odzivu na dogajanje, pri čemer pa se ne sme dopustiti, da bi narod razcepilo nasilje. »Preobrat se zgodi na volitvah in ne na ulici,« je prepričan kardinal.

Maronitski patriarh je na koncu posvaril še pred krizo libanonskega šolskega sistema. Šole na splošno, še posebej pa katoliške šole se soočajo s številnimi težavami, ki »ogrožajo njihovo nadaljnje delovanje, njihov obstoj in poslanstvo«.

Šole v Libanonu nujno potrebujejo finančno pomoč ter podporo krajevne in mednarodne skupnosti.

Poleg obubožanja staršev, zaradi česar je bistveno manj denarja namenjenega izobraževanju, prihaja tudi do hudega zanemarjanja odgovornosti s strani države do zasebnih šol in visokih finančnih obremenitev posameznih izobraževalnih ustanov zaradi naraščajočih cen goriv in pomanjkanja subvencij, pa tudi do »uničevanja in kvarjenja morale zaradi korupcije s strani političnih uradnikov, družbe, medijev in komunikacijskih sredstev«, tako libanonski patriarh. Šole bi nujno potrebovale finančno pomoč ter podporo krajevne in mednarodne skupnosti, da bi lahko ohranile izročilo izobraževanja Cerkve na tem območju.