Pater Federico Lombardi, predstojnik Tiskovnega urada Svetega sedeža in direktor Radia Vatikan, je včeraj v radijskem pogovoru nanizal nekaj svojih refleksij o pravkar minulem apostolskem potovanju papeža Benedikta XVI. v Afriko.

Prva ugotovitev patra Lombardija je ta, da je to bilo potovanje v znamenju upanja in krščanskega čuta za stvarnost. Papež je zelo konkretno gledal na vse afriške probleme, jih osvetlil, hkrati pa povabil Afričane, naj gledajo daleč naprej v krščanski luči. Sporočilo upanja seveda velja za vse kristjane po vsem svetu, pravi pater Lombardi, verjetno pa ima ta izraz za Afriko svojski pomen, toliko bolj, ker vidimo in vemo, da je to celina z ogromnimi odprtimi vprašanji. Zato je poziv k upanju posebno nujem in je prav, da je papež vse kristjane v Afriki spomnil na to veliko krščansko krepost.

Na vprašanje, zakaj je Sveti oče med potovanje dal tako močan poudarek na mladih in ženah, je pater Lombardi dejal, da so mladi vedno v ospredju med papeževimi potovanji, glede žena pa je to bilo res nekaj posebnega, saj jim je posvetil poseben govor. Tako jim je izkazal posebno pozornost, saj se zaveda njihove temeljne vloge sprejemati in dajati življenje, njihove osrednje vloge v družini in v družbi, pa tudi zaradi posebnih darov, ki jih ima žena v sporazumevanju, dialogu in medsebojnem sprejemanju.

Na vprašanje, kako lahko papež pomaga Cerkvi v Afriki, da bo prihodnja izredna škofovska sinoda rodovitna, je direktor Radia Vatikan povedal, da je prva dobra odločitev v tej smeri bilo samo apostolsko potovanje v Afriko, da je na kraju samem razdelil delovni osnutek, ga predstavil, saj vse to daje velik pomen pripravam na Škofovsko sinodo. Vse to je bilo storjeno pred očmi svetovne javnosti. Sedaj je napočil čas, da Afričani podajo svoja razmišljanja in vnesejo izvirne vidike v delovni osnutek, ki jih bodo potem škofje skupaj s Svetim očetom na zasedanju preučili in vključili v zaključni dokument.

Naslednje vprašanje se je nanašalo na dozdevno papeževo »osamljenost«, o kateri je sam papež dejal, da mu gre pri tem na smeh. Pater Lombardi je dejal, da Sveti oče sam najbolje ve, kako tesni so njegovi odnosi s sodelavci in tolikimi ljudmi, kako so pomembni, koliko sam posluša ljudi in mu ljudje zaupajo, zato ni mogoče govoriti o osamljenosti. V zadnjih mesecih smo tudi priče toliki solidarnosti s Svetim očetom in prisrčnim sprejemom množic. Papež torej ni osamljen ne na ravni vodenja Cerkve ne na ravni srečevanja z ljudmi.

Zadnje vprašanje se je nanašalo na apostolsko potovanje, ki je bilo uspešno in pomembno za vso Afriko, ne le za katoličane. Zahodni mediji pa so se usmerili na polemične tematike. Kateri so torej glavni poudarki tega potovanja? Tiskovni predstavnik Svetega sedeža je dejal, da ima vtis, da Zahod nekako težko razume svojski pristop Cerkve k razvoju in napredku narodov. Pri tem je potrebno izhajati iz okrožnice papeža Pavla VI., Razvoj narodov, v kateri papež razvije nauk Cerkve o dostojanstvu vsake človeške osebe in kjer tudi spomni na dejstvo, da mora vsakdo rasti v odgovornosti in svobodi. Samo na tej podlagi se nato lahko gradi družba, ki vključuje vrednote sožitja v demokraciji in svobodi. To pa je dolga in zapletena pot, ki vključje toliko razsežnosti, od globokega prepričanja, da je vsaka posamezna oseba neizmerno dragocena pred Bogom in ima veliko dostojanstvo, da jo je namreč Bog poklical, da ravna odgovorno. Ko sem hodil s Svetim očetom, je dejal pater Lombardi, sem videl stotine tisočev ljudi. To niso številke, tudi ne živali, ki jih je treba omejiti in jim nasilno vladati z gospodarskimi ali policijskimi posegi, ali kako drugače. Vsak od njih je oseba. Vsak ima obličje, v katerem Cerkev vidi osebo, ki ima neskončno vrednost in je poklicana, da sprejme svojo odgovornost in da raste. In nekaj tega, se mi zdi, je zaključil pater Lombardi, manjka v tolikih pogledih, o katerih smo te dni toliko brali in slišali, ko gledamo Afriko in njeno prihodnost.