Pred približno dvanajstimi tisočletji so sem prišla s severa indijanska plemena in postopoma poselila Patagonijo. Do prihoda belcev je imelo glavno besedo v teh krajih pleme Mapučev, ki so še vedno največja domorodna skupina prebivalstva. Ne glede na politične deklaracije in po zemljevidih zarisane meje smo v resnici prišli belci v te kraje šele sredi 19. stoletja. Gnal nas je pohlep po zlatih nahajališčih in ugotovitev, da v puščobni pokrajini odlično preživijo ovce, ki dajejo kakovostno volno. 

Do prihoda belcev je imelo glavno besedo v teh krajih pleme Mapučev.

Ustanovljenih je bilo na tisoče estancij, živinorejskih postaj. Živinorejci so postavili tisoče in tisoče kilometrov žičnatih ograj, ki so uspešno razparcelirale deželo. Domačini se s tovrstnim početjem niso strinjali, a so z njimi na kratko opravili: nekaj z nalezljivimi boleznimi Starega sveta, nekaj s strojničnim ognjem, skratka z genocidom. Tudi zdaj ni kaj dosti drugače. Starim razlogom za našo prisotnost so se pridružila še najdišča nafte in plina in sled izginule kulture je le še nekaj tisoč preživelih mesticev, mešancev belcev in domorodnih prebivalcev.

Perito Moreno

Meje med Argentino in Čilom, ki si delita Patagonijo, so, recimo temu, postavljene nekoliko po svoje. Če ste daleč na jugu čilskega dela Patagonije, lahko pridete na njen sever le tako, da najprej prečkate mejo z Argentino in se nato čez Ande vrnete v Čile. 

Pot prek mejnega prehoda Rio don Guillermo je gotovo ena zanimivejših. Čile je urejena država, nekakšna južnoameriška Švica, v Argentini pa so stvari urejene bolj po balkansko. Tako se s čilske strani do mejnega prehoda pripelješ po moderni cesti, po prečkanju pa se do prave ceste kar nekaj deset kilometrov voziš po kolovozih. Gospodarska stiska teh krajev je vidna na prvi pogled. Globalizacija terja svoj davek in tukajšnje živinorejske kmetije se ji ne morejo postavljati po robu. Devet od desetih jih propada in patagonsko podeželje se na argentinski strani pospešeno prazni.

Pot prek mejnega prehoda Rio don Guillermo je gotovo ena zanimivejših.

V mestu Calafate, ki leži ob jezeru Argentina na skrajnem robu ledeniškega pokrova, tega ne vidiš. Z gora se spušča kopica ledenikov, a noben ni tako zanimiv kot Perito Moreno. Kot orjaška pošast se kilometer za kilometrom spušča v jezero. Vsakih nekaj let ledeniške gmote razdelijo jezero na dve polovici. Posledično v enem delu jezera voda naraste tudi za več deset metrov nad višino druge polovice. Pod pritiskom vode prodro ledeno pregrado in ustvarijo orjaški ledeni most. Ledenik se nenehno premika in ledeni most se občasno podre v jezero. Zadnjič se je leta 2016. 

 Čelo argentinskega ledenika Perito Moreno, ene največjih turističnih atrakcij Patagonije. FOTO: Janez Mihovec 

Ledenik si je mogoče ogledati z mostov, ki so bili postavljeni prav za obiskovalce. Še lepši pa so pogledi nanj z ladjice, ki nas popelje dobesedno pod čelo ledenika. Ledene gmote na njegovi sredini segajo 70 metrov visoko in vse skupaj deluje veličastno, pa tudi strašljivo. Še posebej zato, ker se ledenik z mogočnim hrupom neprestano podira in seseda.

V Bariloche

Calafate in Perito Moreno sta predvsem turistični središči. Ljubiteljem gora pa je precej bliže mestece El Chalten. Na poti do njega se znova zavemo, kako velika država je pravzaprav Argentina. Na zemljevidu se razdalja, ki jo moramo premagati, ne zdi nič posebnega, a do njega se vozimo ves dan čez drn in strn. 

Na zemljevidu se razdalja, ki jo moramo premagati, ne zdi nič posebnega, a do njega se vozimo ves dan čez drn in strn.

Znova se zavem, da ena izmed naših sopotnic, samozvana čarovnica, resnično zna opravljati svoje delo. Delo vremenarke namreč. Še prejšnji večer je bilo vreme tako, da bi človek kar obupal. Ves čas divji veter, pa megla in dež, gore so zavite v oblake. Potem pa sledi jutro z rajsko spremembo. Pohodi po gorah in pogledi na med plezalci znamenita vrhova Fitz Roy in Cerro Torre. Preprosto ne bi moglo biti lepše. Ko se nekaj dni kasneje odpravljamo na letališče, pa spet stara zgodba. Gore pokrijejo oblaki, veter silovito zapiha, okna v hostlu se tresejo v viharju.

Večna mantra o velikosti dežele se ponovi ob poletu proti severu Patagonije v Bariloche. Polni dve uri traja. Patagonija v tem turističnem kraju ob jezeru Nahuel Huapi spremeni svojo podobo. Polpuščavsko pokrajino zamenja hribovito, z gozdom prekrito in jezeri prepredeno območje, nad katerim se dviga glavna gorska veriga Andov. 

 Bariloče so eno od središč Slovencev v Argentini; tu jih živi okoli 300. FOTO: Janez Mihovec 

Še pred stoletjem je bilo mesto Bariloche malo večja naselbina, namenjena petičnežem, potem pa je prišlo do turističnega buma. Ob jezeru je zdaj deset kilometrov dolga aleja z zidovi obdanih vil in pogledom na jezero. Na glavnem trgu pa še vedno stoji spomenik argentinskemu predsedniku Juliu A. Roci, ki je konec 19. stoletja izvedel genocid nad Indijanci. Spomenik je porisan z napisi, kot je »morilec«, a še vedno stoji.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.