V sirski pravoslavni in sirski katoliški Cerkvi na Bližnjem Vzhodu še danes negujejo poseben starodavni bogoslužni običaj, ki sega prav k začetkom božičnih praznikov: pastirski ogenj. Na svojevrsten način ta običaj obeležujejo v mestu Karakoš na severu Iraka. V mestu, ki ga strogo nadzorujejo kurdske in krščanske varnostne čete, slovesnost prirejajo na dvorišču sirsko-katoliške stolnice, ene največjih cerkva na Bližnjem Vzhodu. Po slovesnih večernicah se zberejo vsi mestni duhovniki, diakoni in verniki in zanetijo ogenj v velikanski skladovnici drv.

Ko ogenj zagori, se prične slavje. Verniki opazujejo, v katero smer gredo plameni in dim. Če gredo proti jugu, v smeri samostana Benham, je to znamenje, da bo dobra žetev. K običaju sodi tudi skakanje mladih čez ugašajoči ogenj. Pepel verniki vzamejo s seboj domov, da s tem hišo in družino zaščitijo z Božjim blagoslovom.

Božični pastirski ogenj v Karakošu pa poleg verskega pomena tudi močno oblikuje identiteto vseh sodelujočih. Karakoš je krščanska enklava v tistem predelu severnega Iraka, ki ne sodi v avtonomno pokrajino Kurdistan. Le nekaj kilometrov stran od Karakoša je milijonska metropola Mossul, kjer se kristjani nenehno bojijo za lastna življenja. Številni kristjani iz Mossula so že prebegnili v Karakoš. Število prebivalcev se je v zadnjih letih podvojilo na skoraj petdeset tisoč ljudi.

Do leta 1980 je bil Karakoš povsem krščansko mesto, odtlej pa se je tu naselilo že okoli tristo muslimanskih družin. Večina kristjanov je zaradi tega precej zaskrbljenih, saj se bojijo za prihodnost krščanstva v Iraku. V avtonomni pokrajini Kurdistan na severu Iraka so kristjani na varnem, Karakoš pa sodi na področje, ki ga sicer zasedajo Kurdi, vendar ni del avtonomne pokrajine. Politična prihodnost tega območja je negotova.

Običaja pastirskega ognja v sirski pravoslavni in sirski katoliški Cerkvi sicer navadno ne obhajajo na tako veličasten način kot prav v Karakošu. Med božično polnočnico gre po cerkvi procesija in ko prispe do oltarja, preberejo odlomek iz evangelija, ki oznanja Jezusovo rojstvo. Ob besedah 'Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem' se duhovnik ustavi, v pastirje preoblečeni otroci pa v cerkvi zanetijo manjši ogenj. Nato verniki zapojejo slavo, šele za tem pa duhovnik nadaljuje z branjem evangelija.

Foto: splet