Ko se v jesenskih dneh temperature tako znižajo, da rahlo zadiši po zimi, se znižajo tudi naši izletniški cilji. Še dobro, da je tako, sicer bi številni griči, ki jih v naših krajih ne manjka, večinoma nezasluženo samevali. Mi pa tudi ne bi spoznali toliko različnih in zanimivih krajev v bližnji in širši okolici.

Paški Kozjak, ki leži med rekama Paka in Hudinja vzhodno od Velenja, je večini verjetno poznan le z zemljevidov. Dobrih deset kilometrov dolgo in precej ozko pogorje, ki se raprostira skoraj natančno v smeri vzhod–zahod, sestavljata razgledni Špik (1109 m) na zahodu in najvišji vrh Basališče (1272 m) na vzhodu. Oba vrhova povezuje greben, ki preseneča s svojo razdrapanostjo in skalovitostjo. Lahko dostopni Špik, pod katerim leži tudi Dom na Paškem Kozjaku, je dosti obiskan. Tega pa ne bi mogli reči za Basališče, ki je bolj odmaknjeno in s katerega se nikamor ne vidi.



Tokrat se bomo na Paški Kozjak povzpeli od zahoda, zato moramo v Velenju zaviti na glavno cesto proti Dravogradu. Po nekaj kilometrih vožnje zagledamo za vasjo Paka strm hrib, v katerega se zajeda velik kamnolom. Zdaj smo že blizu cilja. Na naslednjem križišču, kjer stoji tabla z napisom »Dom na Paškem Kozjaku«, zavijemo desno čez most. Čeprav bi avto lahko pustili že tukaj, se bomo rajši zapeljali nad kamnolom in si pot skrajšali za slabe pol ure.

Ko se svet nad kamnolom odpre, ustavimo na prostornem ovinku pod prvimi hišami (če želite, se seveda lahko zapeljete tudi do Doma, ki leži 960 metrov visoko). Nadaljujemo po glavni cesti. Po petih minutah pridemo do lesenih stopnic, ki so prislonjene v breg. Višje opazimo na drevesu tudi prvo markacijo. Urejena steza naredi najprej nekaj ostrih zavojev, potem pa krene naravnost navzgor mimo pašnikov, ograjenih z električnim pastirjem. Na vrhu vzpetine zavijemo levo na kolovoz, ki se kmalu priključi asfaltni cesti iz doline.




Po nekaj metrih znova zapustimo cesto, saj nas rdeča puščica na drevesu usmeri v naslednji breg. Hodimo po mešanem gozdu, zato so tla prekrita z odpadlimi iglicami in skrivenčenim, pošumevajočim listjem. Čez čas se med drevjem pokažejo prve skale. Steza gre večinoma skoraj naravnost, zato je mestoma kar strma. Ko obidemo pobočje, zavijemo levo na gozdno pot, ki nas pripelje do skupine hiš. Tam spet stopimo na asfaltno cesto, po kateri se v petnajstih minutah povzpnemo na manjše sedelce pod Domom na Paškem Kozjaku. Kraj je idiličen, zato ni čudno, da je tu zraslo toliko počitniških hišic. Od tod je tudi lep pogled na greben, po katerem nas bo v naslednjih urah vodila pot.

Od Doma krenemo po makadamu proti vzhodu. Za vodnim zajetjem zavijemo na stezo, ki nas čez nekaj minut pripelje do župnijske cerkve sv. Jošta. Na prvi pogled se zdi, da je božji hram na tem mirnem kraju nekako odmaknjen od sodobnih tokov življenja, vendar je vtis napačen. Le nekaj metrov stran stoji – zakrita očem, dokler ne stopiš prednjo – podružnična osnovna šola. Kdor hoče videti, kako je dvatisočletna Cerkev za resno zunanjostno polna iskrivega življenja, mora tudi sicer stopiti bliže. Saj je bilo vendar rečeno: »Pridi in poglej.«



Puščica pri šoli nas usmeri na zgornji kolovoz, ki pelje do naslednjega presenečenja – šolskega igrišča. Od tam je do vrha le še nekaj minut komaj opaznega vzpona. Špik slovi kot lepo razgledišče. Spodaj v dolini ležita Velenje z velikim jezerom in Šoštanj z značilno kadečimi se dimniki termoelektrarne. Med številnimi vzpetinami na zahodu najbolj izstopajo Menina, Golte, Kamniško-Savinjske Alpe, Peca in Uršlja gora. Na severu se med drevjem kaže dolgi hrbet bližnjega Pohorja.


Z vrha se vrnemo do cerkve sv. Jošta. Pot nadaljujemo mimo pokopališča, pod katerim nas puščica usmeri v rahel breg, proč od makadamske ceste. V začetku je steza nekoliko zaraščena, vendar postane med drevjem spet široka in prijetna. Tudi markacije so dobro vidne, zato niti tam, kjer je stezo zasulo listje, ne moremo zaiti. Sicer pa nam pot kaže že sam greben, ki se kmalu nekoliko zoža. Pokažejo se prve skale. Te seveda niso tako visoke in prepadne kot v visokogorju, vendar je na nekaterih mestih vseeno treba popaziti na naslednji korak. V snegu ali ledu bi utegnila biti pot nekoliko zoprna, v suhem pa je prav prijetna in polna drobnih zanimivosti. Le razgleda ni nobenega, saj je ves greben poraščen z drevjem.

Ker se hitro navadimo na nazobčan in ozek svet, nas doleti uro hoje od Špika toliko večje presenečenje. Na dnu krajšega spusta se nenadoma znajdemo na robu travnate planjave, ki jo domačini imenujejo Ostrica. Kdo bi pričakoval kaj takega! Kot da smo prišli na povsem drug svet! Pot nadaljujemo po sredini planjave, še vedno v isti smeri kot doslej. Med izrazitejšima poraščenima vzpetinama, tik preden se planjava prevesi nekoliko navzdol, krenemo v levo proti rdeči tabli, ki jo vidimo na enem izmed višje ležečih dreves. Od tam je do Basališča, na katerem sta žig in vpisna knjiga, še slabe pol ure hoje po lahki in udobni stezi med drevjem.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: vas Paka (nad kamnolomom)

Višinska razlika: 650 metrov

Dolžina vzpona: 3.15 h (od kamno-loma do Doma 1h, od Doma do Špika 0.30 h, od Špika do Basališča 1.45 h)

Težavnost: vzpon do Špika je lahek in primeren tudi za otroke, greben med Špikom in Ostrico pa zahteva nekaj previdnosti

Zemljevid: Pohorje

Nedeljska maša
V cerkvi sv. Jošta na Kozjaku je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri.
V cerkvi sv. Marije v Velenju je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri, v cerkvi sv. Martina pa ob 7.30 in ob 9. uri.