Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.

Pozneje je prosil, da bi ga sprejeli za brata k frančiškanom, kar so predstojniki z veseljem storili. Radi bi ga bili tudi posvetili v mašnika, pa se je ponižni brat znal vselej ubraniti. Goreče je častil božjo Mater in Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Španski redovni provincial mu je leta 1576 naročil, naj odnese njegovo pismo z nujnimi zadevami v Pariz k redovnemu vrhovnemu predstojniku. Moral je iti skozi hugenotske kraje, kjer je prestal mnogo sramotenja in pretepanja. V Orleansu so ga hoteli s kamni pobiti do smrti, ker je javno branil resničnost evharistije zoper hugenotske trditve in ga z besedo niso mogli ugnati.

Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu sv. rožnega venca v Villa Real pri Valencii, kjer se je najdlje mudil in tudi umrl 17. maja 1592, star 52 let. V našem stoletju je postal svet nanj pozoren, ko so leta 1911 natisnili njegove kratke in duhovno globoke zapiske. Njegove besede so: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«

Papež Leon XIII. ga je določil za zavetnika evharističnih kongresov in drugih evharističnih pobožnosti. Goduje 17. maja.