V dneh pred praznovanjem velikonočne skrivnosti je med slovenske bralce prišel prevod Sulice, znamenitega romana Louisa de Wohla (1903–1961), pisatelja avstrijsko-madžarskega rodu, ki je bil rojen v Nemčiji, a je po vzponu nacizma preostanek življenja preživel v Veliki Britaniji.

Največji del svojega književnega ustvarjanja je posvetil življenjepisom svetnikov (cesar Konstantin, Avguštin, Ignacij Lojolski, Devica Orleanska, Katarina Sienska …) in kar 16 njegovih del je doživelo odmevne filmske priredbe.

Prvo besedilo za igro o Jezusu iz Nazareta je spisal že pri 7 letih, predvsem zaradi nezadovoljstva z opisom Jezusovega lika v nekaterih knjigah. Sam je kot najboljše izmed svojih del ocenil Sulico, roman o rimskem stotniku, ki se je po naključju znašel pod Jezusovim križem, bil priča čudežnih dogodkov v naslednjih dneh in se spreobrnil.

Doživeto in spodbudno branje

Knjiga ni samo razširjeno poročilo o evangeljskih dogodkih. Je napeta in doživeta pripoved, ob kateri boste od blizu doživeli najbolj pretresljive prizore Jezusovega življenja. Opazovali boste vrvež v palačah cesarskega Rima, ki so se dušile v preobilju, in spoznali mladega vojaka Kasija Longina, ki ga je sovraštvo oblastnikov porinilo na zelo viharno življenjsko pot. Z njim boste bralci potovali v Palestino, spoznali Poncija Pilata, člane judovskega vélikega zbora in druge evangeljske osebe ter na osamljeni Golgoti jokali ob križanju, ki pomeni vrhunec izdajstva, ljubezni in odrešenja. Morda bomo pod križem razumeli, kako se je Longin spreobrnil – kako je zagrenjeni in maščevalni vojak kot priča Jezusovega vstajenja končno našel pravi mir in veselje.

Legenda o Longinu in evharistični čudež

Izpoved vere rimskega vojaka, ki je s sulico preveril, ali je Jezus res že mrtev – saj bi mu sicer polomili noge in ga pustili, da bi se na križu v hudih mukah zadušil –, je kratko, a popolno: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,39) Tudi opisani dogodek je znamenje te resnice, simbol, ki so ga prepoznali že cerkveni očetje – kri in voda, ki hkrati pritečeta iz Jezusove strani, pomenita, da sta bili v njegovi osebi resnično hkrati navzoči božja in človeška narava (pravi Bog in pravi človek). Resda evangelij vojaka sploh ne poimenuje, vendar se je skozi stoletja o njem razvilo močno legendarno izročilo.

Zaradi zgodovinskih okoliščin je češčenje posebej vezano na dve mesti v Italiji: Rim, kjer že stoletja hranijo ostanke »svete« sulice, in Lanciano. V tem italijanskem mestecu na vzhodni obali, približno na pol poti med znamenitima romarskima središčema Loreto in San Giovanni Rotondo, naj bi bil sv. Longin rojen. Ime kraja je pomenljivo – izhaja namreč iz latinske beseda »lancea«, kar pomeni sulica (v rimskem času pa se je kraj imenoval Anxanum). Ostanke te sulice kot relikvije hranijo v baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer stoji tudi mogočna umetnina baročnega kiparja Berninija, celopostavni portret svetnika, ki v katoliškem koledarju goduje 16. oktobra.

Če vemo, da se je vojak spreobrnil potem, ko je prebodel Jezusovo srce in sta iz njega pritekla curka krvi in vode – najmočnejši zakramentalni znamenji, potem nas ne bo presenetilo, da je Lanciano tudi v kasnejši cerkveni zgodovini igral pomembno vlogo. V njem se je namreč v 8. stoletju zgodil prvi dokumentirani evharistični čudež.

Nekemu duhovniku sta se, ko je med darovanjem svete maše dvomil o resnični Jezusovi navzočnosti, kruh in vino spremenila v košček mesa in pet kapelj krvi. Najmodernejše raziskave v 20. stoletju so pokazale, da gre v resnici za kos srčne mišice in kaplje krvi z lastnostmi, značilnimi za prebivalce dežel Bližnjega vzhoda. Relikvije tega čudeža še danes lahko vidimo v cerkvi sv. Frančiška v Lancianu. Prizorišč evharističnih čudežev je v Italiji več, vendar je v tem primeru povezava čudeža z legendo o sv. Longinu zagotovo več kot naključje. Iz curkov Jezusove krvi in vode se je rodila Cerkev, ki je zakrament odrešenja za ves svet, na evharistični skrivnosti pa je ta skupnost utemeljena, saj le to poživlja. Longin je bil živa priča Jezusove smrti in vstajenja – zgodba o njem in njegovem rojstnem kraju pa je spodbuda za nas, da bi tudi sami znali biti verodostojne priče Njegove čudovite navzočnosti v svetu.

Roman je prevedel Andrej Turk.