Cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. FOTO: Tatjana Splichal

Ideja, da bi se z branjem poezije dr. Tineta Debeljaka in drugih avtorjev spomnili 70-letnice konca druge svetovne vojne in povojnih pobojev, se je rodila v glavi in srcu Blaža Karlina. Na njegovo pobudo je bilo branje pesmi o trpljenju v vojni in miru pod naslovom Pasijonke, med 27. in 31. majem 2015, izvedeno prvič. 27. maja 1945 so britanski zavezniki z avstrijske Koroške v Titovo Jugoslavijo – v mučenje in smrt – s prevaro poslali prve konvoje razoroženih pripadnikov narodne vojske in civilistov, kar je bil uvodni akord v zenit slovenskega pasijona, s kajnovskim dvigom roke brata nad brata spočet že ob zori vojne. 

Idejna zasnova dogodka je bila v rokah Blaža Karlina. FOTO: Tatjana Splichal

Konvoji vrnjencev so sledili vse do 31. maja in Škofja Loka je tudi pri tokratnem slovenskem pasijonu odigrala vlogo. Loški grad se je po koncu vojne spremenil v koncentracijsko taborišče za nasprotnike revolucionarnih oblasti, za mnoge od njih je bila Škofja Loka poslednja postaja pred mučeniško smrtjo. Škofjeloški pasijon patra Romualda, ki ga je tik pred vojno morijo po skoraj 170-letni prekinitvi uprizarjanj na oder ponovno postavil prav Tine Debeljak, je v razmiku le nekaj let dobil naslednika v grozljivem narodovem pasijonu.

Recitatorja Larisa Demšar in Jakob Florjančič ter glasbenici Tara Oblak (viola) in Manca Berce (violina). FOTO: Tatjana Splichal

Pet majskih večerov leta 2015 so mladi recitatorji približno enake starosti, kakor so bili vrnjeni, na petih škofjeloških lokacijah prebirali poezijo dr. Debeljaka in drugih: od železniške postaje, kjer so vrnjenci stopili na loško zemljo, do sprejema v taborišču in zaporih na Loškem gradu; od središča mesta, ki se jim je odreklo in jih pognalo bodisi v begunstvo bodisi v kruto smrt, pa vse do prapodobe morišča v kraških globelih gozdnatega Crngroba in zadnjega počivališča pod znamenjem križa na pokopališču v Lipici. Pet majskih večerov je s poezijo in spremljajočo glasbo v vseh navzočih pustilo globok pečat.

Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch in predsednica Muzejskega društva Škofja Loka Helena Janežič. FOTO: Tatjana Splichal

Maja 2016 smo branje pasijonk posvetili 25-letnici naše domovine Republike Slovenije. V pesmih – pasijonkah se je trpljenje tematsko prepletalo s hrepenenjem po domovini tudi tistih, ki so si uspeli rešiti golo življenje, a se domov niso mogli vrniti. Na topel majski večer smo se zbrali na vrtu Loškega gradu in prisluhnili pesmim Tineta Debeljaka, Toneta Pavčka, Milene Šoukal, Pavla Borštnika … 25 drobnih lučk, ki so osvetljevale avditorij, je gorelo Sloveniji v čast za njenih 25 let.

Med pesniškim recitalom. FOTO: Tatjana Splichal

Pasijonke v maju 2017 je zaznamovala glasba, ki je nastala med drugo svetovno vojno v taborišču za vojne ujetnike v šlezijskem Görlitzu. Njen avtor, dvaintridesetletni Francoz Olivier Messiaen, je ob nepojmljivostih, ki so začenjale svoj strašljivi pohod, doživel apokaliptično videnje in ga zapisal z jezikom glasbe. Nastal je sloviti Kvartet za konec časa in bil prav tam, pred tisoč sojetniki in pazniki, tudi prvič izveden. Skladbo sestavlja osem stavkov, kar ima simbolni pomen. Stvarjenje sveta se odvije v šestih dneh, sedmi dan pa je dan počitka, ki se nadaljuje v večnost in postane osmi dan, dan večne luči in nespremenljivega miru. Pasijonke so ponovno želele spregovoriti o miru in pomiritvi. Poleg sporočilne skladbe, nastale v taborišču, so se nas dotaknile skozi taboriščno poezijo. Taborišča – te zločinske stvaritve človeškega uma, so bila v času med in po drugi svetovni vojni posejana širom Evrope, po Sloveniji, tudi v Škofji Loki. 

Lenart Rihar. FOTO: Tatjana Splichal

A kakor hrepenenje po resnici in lepoti nikoli povsem ne utihne, tako tudi muze niso nehale peti sredi trpljenja, bede in smrti. Tudi tam so se rojevale pesmi in na Pasijonkah 2017 sta dva mlada recitatorja prebrala osem stvaritev izpod peres Tineta Debeljaka, Karla Mauserja, Vladimirja Kosa, Lojzeta Krakarja, Angele Lenar, Franca Filipiča in Francke Gortnar. V nepredstavljivih razmerah za bodečo žico so jih med drugo svetovno vojno in po njej ustvarili slovenski ljudje, takrat v cvetu mladosti. Pesmi so se v nekdanji nunski cerkvi v starem jedru Škofje Loke, imenovani tudi Cerkev sprave, zlile z glasbo in do bolečine napolnile majski večer.

Glasbena kulisa. FOTO: Tatjana Splichal

27. maja 2022, so v poslavljanju dneva, ko se je na zemljo že spuščal mrak, Pasijonke ponovno vzklile v okrilju Marijinega svetišča v Crngrobu in se razcvetele skozi pesmi, ki govorijo o trpljenju v vojni in miru. Tokratni pesniški recital smo pripravili v počastitev 100-letnice književnika in dramatika, Prešernovega nagrajenca in akademika Zorka Simčiča. Ob zvokih violin so se nas dotaknile v verze zapisane besede dveh velikanov misli, povezanih s Škofjo Loko – Tineta Debeljaka in Zorka Simčiča. Ob sklepnem verzu tretjega, s Škofjo Loko in našimi kraji prav tako povezanega misleca in pesnika Milana Komarja: Kdor se spominja, vase se povrača … pokoj in sprava sta njegova plača…, smo na ogled postavili še razstavo Beg pred svobodo. 

Razstava Beg pred svobodo. FOTO: Tatjana Splichal

Fotografije, ki so v hrambi Rafaelove družbe, govorijo o času konca druge svetovne vojne, ko so množice zapuščale domovino in upale, da se čez 14 dni, tri tedne vrnejo domov, v pravo svobodo. Pa se to ni zgodilo. Premnogi so bili vrnjeni in pobiti v množičnih moriščih po Sloveniji. Tisti, ki so ostali, pa so naslednjih nekaj let preživeli v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji. In o življenju v taboriščih, neverjetni življenjski moči in ustvarjalnosti, globoki veri in upanju, govorijo fotografije, ki bodo še do 10. julija na ogled v galeriji Crngrobsk turn v zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu.

Crngrobska cerkev po koncu dogodka. FOTO: Tatjana Splichal

Pasijonke imajo za razumevanje tragike naše polpreteklosti pred drugimi zgodovinskimi dokumenti to prednost, da je vanje zajeto čustvovanje, čutenje in doživljanje enkrat za vselej ohranjeno. Sodelujoči pri projektu Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru – verjamemo, da k spravi v našem narodu svoj delež prispeva tudi poezija in njeno javno branje. Tudi zato, ker vemo, da je sadež pasijonke zdravilen in je njegovo delovanje pomirjevalno.

Več fotografij Tatjane Splichal pa v spodnji fotogaleriji (klik na prvo fotografijo in nato drsenje s puščico v levo in desno.

1/22