Nadaljevanje iz: Partizani 1942: V ognju revolucije

V sredo, 13. maja 1942, so k Pavčičevim v Bizovik prišil partizani. Rekli so, da so s Police. Zahtevali so, da jim odprejo cerkev in pokažejo podstrešje, da bodo nekaj pogledali. Ko jih je Mici vprašala, kaj hočejo videti, so dejali, da ima Janez Pavčič, njen brat, v cerkvi polno orožja. Ni jim hotela odpreti, češ naj gredo po cerkvenega ključarja Ložarja, ki mora biti navzoč pri pregledu. Po tihem pogovoru med seboj so ji rekli, da bodo prišli drugič. Začelo jih je resno skrbeti. Pa ne zaradi orožja, saj tega pri hiši ni bilo, ampak zaradi Janeza. Zadnje dneve so jih nekateri vaščani večkrat opozorili, naj pazijo na Janeza, saj ga bodo partizani odgnali, ker ni za Osvobodilno fronto.

Vinko Mravlje z Brezovice je 15. maja 1942 v šoli pokazal Janezu Pavčiču nekaj stavkov dolgo, z imeni in grožnjami opremljeno »obsodbo« vodilnih mladcev učiteljiščnikov. Prva dva na seznamu sta bila Janez Pavčič iz Bizovika in Vinko Mravlje z Brezovice. Pavčiča so komunisti umorili že čez tri dni, Mravljeta pa čez slab mesec. Ko je Janez Pavčič popoldne odhajal iz šole, pouk so imeli za Bežigradom, je opazil, da mu sledi trojica komunističnih sošolcev, na katere je bil pred tem opozorjen. Komaj se jim je izmaknil in prišel domov.

Peterica iz Dobrunj in Bizovika, ki so jih ugrabili partizani Franca Rozmana - Staneta 17. maja 1942 in nato umorili pri Bliski vasi pri Polici.

Partizanska ugrabitev na Trnjavi pod Urhom

17. maja 1942 je bila nedelja. Janez Pavčič je najprej orglal pri maši v Bizoviku, popoldne pa bi moral pri Svetem Urhu nad Dobrunjami. Ob treh popoldne je skupaj s sovaščanom iz Bizovika Tonetom Jakošem odšel k Trnavčevim v Dobrunjah, kjer je bil doma Tonetov stric Franc Jakoš. Zaselek na Trnjavi je stal na samem, ob vznožju hriba Svetega Urha. Ko sta prišla do Jakoševih, je za njima v hišo stopil neznan oborožen partizanski terenec in zahteval legitimacije. Janezu, ki legitimacije ni imel s seboj, je nameril na čelo pištolo in zavpil: »Kdo si? Kje imaš orožje?« Odgovorila sta, da nimata česa skrivati, ker gresta k šmarnicam na Urhu.

Takrat je partizanska skupina, verjetno člani komunistične »Narodne zaščite« (beri: komunistične zaščite), na Trnjavi v Dobrunjah ugrabila Janeza Pavčiča in Toneta Jakoša iz Bizovika ter očeta Franca in sina Francija Jakoša ter Milka Cankarja iz Dobrunj. Skupaj s temi petimi so proti Podmolniku odgnali še Ivanko Kocjančič, Cankarjevo dekle, ter njegovo sorodnico Mici, obe iz Zadvora. Kasneje so ju spustili. Ponoči so jih iz Podmolnika odgnali v Podlipoglav. Tam so jih začeli zasliševati o »beli gardi«, sestankih, o orožju.

Partizanski komandant Franc Mazovec - Risto je ponoči od 17. maja 1942 obkolil Dobrunje ter ugrabil »organizatorje bele garde« in »četniške bande«.

17. maja 1942 je iz Bizovika odšlo 17 članov nacionalne ilegale proti Dolenjski

Prav tisti dan, 17. maja 1942, je iz bližine Bizovika odšla skupina 17 moških, članov nacionalne (četniške; JVvD oziroma Jugoslovanska vojska v domovini) ilegale proti Dolenjski. Partizani so za zbiranje te ilegale izvedeli in jo hoteli takoj uničiti. Zasledovali so svoj glavni cilj – z monopolizacijo upora proti okupatorju izvesti komunistično revolucijo. Že septem­bra 1941 je komunistično-vodstvo oziroma Osvobodilna fronta (pot to ime so se komunisti skrili) sprejelo zaščitni »odlok«, ki so ga kasneje še dopolnjevali. Z njim je sankcioniralo vsako vojaško organiziranje zunaj Osvobodilne fronte ter si s tem uzurpiralo monopol nad vojaškim organiziranjem ter odporom proti okupatorju. Vse razen sebe so razglasili za izdajalce in jim namenili smrt. Kot prva vidnejša žrtev tega komunističnega »odloka« je bil Fanouš Emmer, ki ga je VOS OF ustrelila že 4. decembra 1941. Organiziral je provladno promihailovičevsko ilegalo. Vos, partizani in NZ so že leta 1941 ubili najmanj 63 Slovencev, takoj v začetku leta 1942 pa so začeli sistematično ubijati svoje politične nasprotnike.

Izkop ugrabljenih v Dobrunjah in Bizoviku ter umorjenih pri Bliski vasi pri Polici (Janeza Pavčiča), 20. marca 1943. VIR: knjiga Aleš Nose

Braniti se pred komunističnimi partizani ali umreti

Sočasno, 15. maja 1942 se je v Loškem Potoku organizirala skupinica, ki se je pred partizanskim nasiljem zatekla na Tabor in se tam utrdila. Ker je bila slabo oborožena, defenzivno usmerjena in ni bila navajena bojevanja, so jo partizani takoj porazili. 27. maja se je podobna skupina domačih fantov in mož zatekla pred partizani v Makovčevo hišo na Rudolfovem pri Svetem Vidu na Blokah. Partizani so jih obkolili, napadli, vendar so se branilci ubranili. Branilci so se umaknili v bližnje Tavžlje in se utaborili na gričku Resnik. Ko so jih tudi tam napadli partizani – z očitno željo seveda, da jih uničijo – so se v megli umaknili. Toda doma niso mogli več ostati, saj bi jih partizani prej ali slej ubili. Umaknili so se na Rakek, od tam na Brezovico, del se jih je kasneje pridružil Štajerskemu bataljonu na Dolenjskem.

Prevoz po izkopu ugrabljenih v Dobrunjah in Bizoviku ter umorjenih pri Bliski vasi pri Polici, 20. marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Komunistične partizane je zanimal predvsem notranji »nasprotnik«

Po poti teh treh skupin se je po brezumnem partizansko-revolucionarnem ubijanju junija 1942 morala samoorganizirati v obrambo vas Šentjošt v Polhograjskih dolomitih in 17. julija 1942 je nastala prva učinkoviteje organizirana protirevolucionarna postojanka. Tudi to so partizani že čez nekaj dni napadli in jo hoteli uničiti. Že prej omenjena skupina nacionalne ilegale se je pod Gorjanci celo morala skriti pod ime Štajerski bataljon, da bi se ubranila pred partizani, toda niti to ni pomagalo, saj so jih komunistični partizani začeli sistematično napadati in jih na vsak način hoteli uničiti.

Pokop umorjenih maja 1942, v Bizoviku marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Žrtve revolucionarnega nasilja so imeli na razpolago dve slabi možnosti

Absurdno je, da je šele italijanska ofenziva (okupator torej) razklenila partizansko-komunistično »osvobajanje« terena. V tem v resnici »osvobojenem« prostoru (Italijani ga niso zasedali, ali so nekatere kraje zapustili) ljudem ni preostalo drugega, kot da so sledili zgledu Šentjošta, vzeli v roke preprosto orožje in se odločili, da se bodo poslej pred revolucionarnim nasiljem branili. Toda deželo je v svojih kleščah držal okupator (ta je z okupacijo komunistom sploh omogočil izvajanje revolucije), ki je hotel imeti vsako takšno organiziranje pod strogim nadzorom. Ker je bil namen protirevolu­cije zavarovanje ožjih okolij, predvsem domačih vasi, so bili prisiljeni privoliti v italijanski nadzor. Poleg tega so od njih dobili tudi orožje, stare puške sicer, a vendarle. Ljudje, žrtve revolucionarnega nasilja, so imeli na razpolago dve možnosti, obe slabi: ali se še naprej prepuščajo na milost in nemilost partizanskemu nasilju, grožnjam, sramotenju, umorom in ropanju ali se temu nasilju postavijo po robu, to pa je bilo mogoče le pod nadzorstvom okupatorja. Tako so od konca avgusta 1942 po Notranjskem, Dolenjskem in v okolici Ljubljane kot gobe po dežju vznikale postojanke vaških straž.

Pokop umorjenih maja 1942, v Bizoviku marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Zločinec Albin Grajzer

Vrnimo se k skupini petih ljudi iz Bizovika in Dobrunj, ki so jih 17. maja 1942 ugrabili partizani in odgnali proti svojemu taborišču. Štefanija Ravnikar - Podbevšek je v svoji »znameniti« propagandni knjigi Sv. Urh (Ljubljana, 1972) zapisala (str. 97): »Obveščevalec II. grupe odredov /vodil jo je Franc Rozman - Stane, op. I. Ž./ Albin Grajzer je poznal kraj in ljudi v okolici Sv. Urha, zlasti v poljski občini, kjer se je pred vojno učil mizarstva in aktivno sodeloval v revolucionarnem delavskem gibanju. Nekaj dni pred 17. majem 1942 je odšel s patruljo s Police v bližino Sv. Urha in se sestal s člani NZ. Poizvedoval le za sumljivimi tujci, ki so se zbirali v urhovskih gozdovih, in odšel z dvema oboroženima tovarišema tudi sam do njih. Od njihovega 'vodilnega' je zahteval orožje in jim dejal, 'da spet pridejo' /.../.«

Pri tem je treba poudariti, kar doslej našim propartizanskim zgodovinarjem niti na misel ni prišlo, da komunisti in njihovi partizani niso imeli prav nobenega mandata za takšno početje. Posegli so po nasilju in začeli uničevati svoje dejanske in morebitne politične nasprotnike. Tipična komunistična revolucija pač. Praktično vse, kar je bilo v povojnem komunistkinem režimu napisano o tem, govori predvsem to zgodbo, ki pa so jo že takrat, še bolj pa jo poskušajo danes, prikriti z lepo zvenečo frazo o NOB oziroma o narodno-osvobodilnem boju. Seveda je bil tudi ta, saj komunisti svoje revolucije v čisti obliki ne bi mogli izvajati. Potrebovali so lepo masko, NOB torej, s katero so preslepili izredno veliko Slovencev, pod katero so lahko učinkovito izvajali svoj vzporedni, v resnici pa glavni projekt, komunistično revolucijo oziroma uničevanje svojih političnih nasprotnikov, vse z namenom končne zasedbe oblasti.

Grob Franca Jakoša, pripadnika vosovske izmišljije s »četniško bando«, na pokopališču v Bizoviku.

Partizanski komunistični revolucionarji

Podbevškova (97): »Dne 17. maja 1942 je Albin Grajzer s člani patrulje že zgodaj popoldne polovil osem četnikov in njihovih sodelavcev, jih za­prl in zastražil do prihoda komandanta drugega bataljona II. grupe odredov Franca Mazovca s partizanskim imenom Risto, domačina iz Spodnjega Kašlja v poljski občini. Risto je prišel s Police z dvema četama bataljona – okoli sedemdeset mož – v nedeljo, dne 17. maja, ko je že legel mrak na pokrajino. /.../

Bataljonski komandant Risto in njegovi partizani niso dobili ne četnikov ne njihovega orožja le osem ujetnikov je čakalo svoje usode /.../, pet ujetnikov pa je moralo s partizani na Polico. To so bili: 54-letni čevljar Franc Jakoš s Trnave, njegov drugorojenec Franc, star 20 let, po poklicu pleskar, njegov nečak Franc Jakoš iz Bizovika, št. 12, star 21 let, tudi pleskar, Milko Cankar iz Dobrunj, št. 100, star 21 let, študent in telovadni učitelj, in 18-letni Janez Pavčič, mežnarjev sin iz Bizovika, dijak učiteljišča.« Takoj za tem je morala Podbevškova dodati: »Prijeti četniki in njihovi sodelavci niso bili jedro skupine, ki se je zbrala v urhovskih gozdovih. Partizanom so prišli v roke bolj po naključju /.../.«

Nasploh je Podbevškova to »akcijo« in vse ostalo v svoji knjigi pisala na način komunistične konstrukcije realnosti, zgodbe, ki je zagovarjala agendo komunističnega zločinstva.

Komunistični »narodni heroj«, morilec izpod Urha leta 1942,
Albin Grajzer.

Partizanski umori prič njihovega nasilja

Več prič, partizanov, ki so tudi zaradi tega zločina zapustili partizanske vrste, je kasneje povedalo, kako sta Bizovičana Vinko Mojškerc in Anton Vrbinc vodila »zasliševanje« s krutim mučenjem in na koncu dala vseh pet umoriti, potem ko so si morali pred tem še sami kopati grob. Umorili in zakopali so jih v Krčmarjevem gozdu nad Blisko vasjo pri Polici. Prvi, ki je zaradi tega zločina zapustil partizanske vrste, je bil Polde Lampič iz Spodnje Hrušice. Že 31. maja 1942 so ga prišli ustrelit, predvsem zato, da ne bi ljudem povedal resnice o partizanskem početju. Naslednji je bil France Žitnik iz Bizovika. Še isti mesec, v juniju 1942, so ga ustrelili pred domačo hišo.

Čaščenje komunističnega morilca »narodnega heroja« (beri: komunističnega heroja) Albina Grajzerja v Vevčah. Spominsko ploščo so mu postavili v rojstnem Smedniku, kip pa v vasi Malo Hudi. FOTO: Ivo Žajdela

Po vojni so komunisti pokopališče na Urhu uničili

20. marca 1943, ko je pobralo sneg, je domača vaška straža iz Bizovika odšla v gozd nad Blisko vasjo, izkopala trupla petih domačinov in jih pokopala na domači pokopališči, v Bizoviku in na Urhu. Urhovskega so po vojni komunisti zravnali z zemljo, potem ko so tam zgradili propagandno svetišče.

Posamični umori v krajih od Polja do Bizovika, že zelo zgodaj, pozno poleti 1941, ugrabitev in umor peterice pod Urhom, poletne ugrabitve žensk in moških, vse to, pa strupena lažniva komunistična propaganda, so tudi v teh krajih ljudi prisilili, da so organizirali svoje obrambne postojanke vaških straž.

Križ na Trnjavi pod Svetim Urhom, zadaj hrib Pugled, kjer so imeli taborišče partizani Franca Rozmana - Staneta. FOTO: Ivo Žajdela

Albin Grajzer – komunistični heroj kot morilec

Albin Grajzer, ki je vodil ugrabitev civilistov pod sv. Urhom, je bil tipični komunist-revolucionar. Leta 1938 je bil prejet v Skoj, leta 1941, že takoj na začetku, je postal član VOS OF. 18. avgusta 1941 je v Vevčah ubil Josipa Sušnika. Januarja 1942 ga je revolucionarno vodstvo poklicalo v Ljubljano, kjer je postal eden najdrznejših borcev VOS OF. Sodeloval je pri umorih domači političnih nasprotnikov. Od avgusta 1942 je bil komandir »zaščitne čete« pri glavnem partizanskem poveljstvu. Septembra 1943 je postal komandant 1. bataljona VOS OF za Ljubljansko pokrajino, ob ustanovitvi VDV marca 1944 pa namestnik komandanta 1. divizije VDV. Glavnino akcij je vodil proti notranjim nasprotnikom. 1. aprila 1944 so ga v Metnaju ubili (domnevno) četniki Janeza Marna - Črtomira. Po vojni so ga komunisti razglasili za »narodnega heroja«. Pomislite, še danes imajo v Vevčah ulico z njegovim imenom, z imenom patentiranega terorista in morilca revolucije.

 Nadaljevanje v petem delu: Partizani 1942: Samoobramba pred NOB