Nadaljevanje iz: Partizani 1942: Ugrabitev pod Urhom

Partizanska akcija, ki ni v ničemer pripomogla k osvobajanju okupiranega naroda, je povzročila le eno: maščevalni protiukrep Italijanov. V župniji Devica Marija v Polju so v naslednjih dneh aretirali 700 ljudi, približno 300 pa še v župniji Sostro ter celo v Tomačevem, Jaršah, Hrastju in drugih vaseh ob Savi.

Že dan po partizanski »akciji«, 31. avgusta, so 60 moških aretirali v Polju. Martinu Krannerju, študentu prava, ki je bil doma iz Žabnic pod Svetimi Višarjami, zato je delno govoril italijansko, je uspelo, da je pri vodstvu italijanske vojske dosegel izločitev 16 fantov, ki so bili člani fantovske Marijine organizacije. Okoli 1.000 nedolžnih ljudi so torej Italijani odpeljali na Rab, od koder se mnogi niso vrnili. To je bi­la cena partizanskega »napada« in požiga papirja ter lesa. Komunistov žrtve in trpljenje ljudi ni zanimalo. Nasprotno, vse to je bilo v funkciji revolucije, njeno vezivo.

Spomenik v Bizoviku ljudem, ki so jih ubili komunistični partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Zaradi komunističnega nasilja izsiljena samoobramba 

To je vzpodbudilo oziroma prisililo skupino domačinov, da so po zgledu vaške straže v Šentjoštu ustanovili svojo samoobrambno skupino, ki bo pred partizani varovala vaško skupnost. 14. septembra so se s kolesi odpeljali v Kleče, kjer so se organizirale vaške straže za Dravlje, Ježico, Polje in Bizovik. 18. septembra so se vrnili v Polje. Bilo jih je 14. Poveljstvo te skromne obrambne organizacije je prevzel Janez Grum, profesor na ljubljanski klasični gimnaziji, saj je bil rezervni podporočnik jugoslovanske vojske. Najprej so se zasilno nastanili v župnišču, ko pa so se v začetku oktobra Italijani izselili iz prosvetnega doma, so se vselili vanj. Stavbe niso utrdili. Podrobneje o vsem tem piše Janez Grum v 47. številki Zaveze (december 2002, str. 92–95, glej v priponki). Kmalu so jih prišli uničit partizani ... Grum je bil komandant poljske vaške straže do 15. marca 1943, ko je odšel na Rudnik. Njegovo mesto je prevzel Milko Pirih.

Rekarjeva gostilna in Drčarjeva hiša v Bizoviku, potem ko so ju v noči na 22. oktober 1942 požgali partizani Tomšičeve brigade.

Zločinski napotki Borisa Kidriča partizanom

Komandant Tomšičeve brigade Janez Hlebš - Čiro je 15. oktobra 1942 dobil ukaz, da mora priti na posvet v glavno partizansko poveljstvo. Bilo je dva dni po vosovskem umoru nekdanjega bana dr. Marka Natlačena v Ljubljani. Odpravil se je čez Barje v Podlipoglav in se naslednji dan srečal z Borisom Kidričem, političnim komisarjem glavnega poveljstva. Ves dan je poslušal Kidriča, ki mu je govoril o svoji želji, kako bi partizani napadli postojanke vaških straž v Polju, Bizoviku in Dobrunjah, ki so nastale malo pred tem. Naslednji dan, 17. oktobra, se je še enkrat zglasil pri Kidriču v bunkerju nad Podlipoglavom in pogovor je trajal še ves dopoldan. Hlebš je takoj poslal po svojo brigado na Mokrc.

Samoobrambne skupine vaških straž so se v krajih vzhodno od Ljubljane organizirale po 5. septembru. Tako kot drugod so bili tudi tu ljudje prisiljeni nekaj storiti, da bi se obvarovali pred partizansko revolucionarno morijo, ki so jo doživljali že eno leto, posebej intenzivno in brutalno pa od maja naprej. Partizani so vdirali v vasi, ugrabljali ljudi, jih ubijali, ropali premoženje, grozili, svoje žrtve klevetali z izmišljenimi konstrukti. Ljudje, ki so živeli v smrtnem in nenehnem strahu, kaj bo prinesla naslednja noč, so imeli le en izhod: organizirati si lastno obrambo, ki bo varovala vasi pred nasilniki iz gozdov, ki so prihajali ponoči. Toda zakonita samoobrambna organizacija je bila mogoča le tako, da so jo dovolili Italijani, saj so ti imeli takrat vso oblast v svojih rokah. Če bi se kdo ilegalno organiziral mimo njihove vednosti, bi ga okupator takoj uničil. Tega pa si nemočni in že več kot dovolj ogroženi ljudje seveda niso mogli privoščili. Zelo neprijetna situacija, toda boljše takrat ni bilo. Zato je vse današnje govoričenje o kolaboraciji nepremišljeno ter neodgovorno, saj je krivično do žrtev in ne vidi nasilnika, to pa so bili vojaki revolucije.

Spomenik »narodnemu heroju«, velikemu partizanskemu (VOS, VDV) morilcu Francu Grajzerju - Albinu v Stični. Maja 1942 je Grajzer na obrobju Ljubljane, v Dobrunjah in Bizoviku, vodil ugrabitev petih civilistov ter jih s svojo morilsko skupino umoril pri Polici. FOTO: Ivo Žajdela

Spet zločinec Albin Grajzer

Prvi komandant vaške straže v Bizoviku je bil Jelko Capuder (l. januarja 1943 je postojanko prevzel Stanko Bitenc). Vaška straža v Bizoviku je doživela prvi partizanski napad že v noči na 4. oktober 1942. Napadla jih je tako imenovana četa Albina Grajzerja. Pri tem jim je uspelo ubiti dva branilca. Naslednjo noč je prišlo do praske partizanske patrulje in vaške straže v Zgornjem Kašlju na Zamudovem vrtu. Ubit je bil vaški stražar Habič. V noči na 8. oktober je Grajzerjeva četa, z brzostrelko se ji je pridružil Peter Stante - Skala, postavila zasedo vaški straži iz Dobrunj. Skupinica vaških stražarjev, ki je padla v zasedo, je spet imela žrtve. Ubit je bil Anton Babnik, Lovro Peterca je bil ranjen, dva branilca pa so partizani zajeli. To sta bila Peter Kregar iz Dobrunj in Lovro Tesner iz Sostrega, ki so ju nato kot ujetnika umorili.

Spomenik »narodnemu heroju«, velikemu partizanskemu (VOS, VDV) morilcu Francu Grajzerju - Albinu v Stični. V Ljubljani je po njem še 33 let po demokratizaciji poimenovana ulica (v Vevčah). FOTO: Ivo Žajdela

Tomšičeva brigada nad branilce

Po Kidričevih navodilih glede napada na vaške straže v Polju, Dobrunjah in Bizoviku sta se sešla štab Tomšičeve brigade in Ludvik Smrekar, komandant 3. bataljona Zapadnodolenjskega odreda. Izdelali so natančnejši načrt za napad.

Bataljoni Tomšičeve brigade so se 21. oktobra zbrali na Molniku. Tja so prišli tudi terenci, ki so partizane podrobneje informirali o postojankah vaških straž in ki so potem četam kazali pot in cilje napada (tovrstna vloga komunističnih terencev je bila zelo pomembna, zato so bili kasneje pomembna tarča povračilnih ukrepov protirevolucije, tudi na Urhu).

Partizanski napad se je začel v Bizoviku. Prva in del tretje čete 2. bataljona Tomšičeve brigade s skupino partizanov, ki jo je vodil domačin Anton Vrbinc - Nebošme, so se v noči na 22. oktober približali Bizoviku. Partizani, ki jih je vodil Franc Črnugelj - Zorko, so prišli po dolini z južne strani. Priplazili so se do lope, ki je stala pred enonadstropno hišo. Postojanka, ki jo sestavljalo okoli 40 branilcev, je bila v Rekarjevi gostilni, v pritlični Drčarjevi hiši in v hiši Dragonarjeve France, vse na sedanji Pariški cesti, v enonadstropni hiši pri Ižančevem Johanu pa je bilo še 20 branilcev. Napadalce je na glavni del postojanke vodil Anton Vrbinc, na pomožni del pa domačin Jakob Mojškerc.

Pozabili na krajo

Naj povzamem iz propartizanske literature. Dež je dušil zvoke. Stražar se je stiskal pod kap. Napadajoči partizan Emil Rendl bi ga moral pokončati z nožem. Ko se je z ostrim rezilom pognal proti njemu, se je spotaknil ob nizko napeto varovalno žico, na kateri so bile navezane prazne pločevinke in stara posoda. Padel je in ropot je preprečil umor, s katerim naj bi se začel zločinski partizanski napad in presenečenje. Stražarju je kljub temu, da ga je napadalec zadel z nožem, uspelo skočiti v hišo, od koder je skozi priprta vežna vrata začel streljati. S tem so bili branilci zbujeni. Črnuglju in Učakarju je uspelo vdreti v hišo, vendar sta bila odbita. Branilci so se branili tudi z ročnimi bombami in drobci so ranili štiri napadalce. Kakšni dve uri so se partizani motali okoli postojanke, vendar jih je spopad tako zmedel, da so pozabili celo na krajo premoženja, kar naj bi bila njihova vzporedna naloga, piše v knjigi Tomšičeva brigada (2. del, Ljubljana, 1986, str. 276) avtor Franci Strle. Po njegovih dokaj podrobnih opisih partizanskega početja povzemam tudi podatke in citate v nadaljevanju.

Partizani so napadli ščurke, ne pa ljudi, ki so se branili

Pri navedkih v nadaljevanju opozarjam bralca na Strletovo izrazje, ki je bilo do branečih se vaških stražarjev skrajno diskreditirajoče in primitivno. V partizanskem duhu pač. »Več sreče je bilo pri Rekarjevi gostilni, kjer je bila zbrana belogardistična elita z Gabrijelom Capudrom na čelu. Tu so Capudrovi bojevniki partizane pričakali že budni, ker so jih zdramili streli od Ižančevega Johana. Iz podstrešnih prostorov so začele leteti bombe. Na partizanski strani jo je prvi skupil vodnik Ivan Jager - Krubarjev. Paradajzarica mu je priletela na roko in mu jo skoraj odtrgala, dobil pa je še strel skozi pljuča.«

Napadalcem je uspelo zažgati obe stavbi. Pomagali so si s skladovnico butar ob eni od hiš. »Belogardisti so iz nje skakali kakor ščurki čez dvometrski presledek v Rekarjevo gostilno.« Ker pri uničevanju branilcev niso bili uspešni, so se partizani znesli nad Fani Prepeluh, ko so vdrli v Dragonarjevo hišo in jo umorili. Poglejmo tudi Strletovo izrazje, zanj so bili branilci ščurki.

Nedolžnost krivcev

Strle (278): »Ko je Rekarjeva gostilna že gorela, so beli potisnili skozi glavni zgornji vhod tri Vrbinčeve. Oče Janez je bil takoj mrtev, hči Angela pa smrtno ranjena.« Ustrelili so ju seveda napadalci. Da bi v svoji knjigi zadevo omilil, je Strle zapisal: »Ne ve se, ali so nanju nehote streljali partizani ali pa sta dobila strele v hrbet. V vsakem primeru je bil to pravi in premišljeni capudrovski zločin.« Po komunistični »logiki« so bili krivi torej drugi, drugi so storili »pravi in premišljeni« zločin, ne pa partizani, ki jih je nad Bizovik poslal njihov politkomisar Boris Kidrič.

Strle: »Ogenj je divjal in vsi partizani so menili, da se bodo beli izdajalci scvrli. Toda v smrtni stiski so se splazili v obokano Rekarjevo vinsko klet. Iz sodov so spuščali vino, si z njim polivali hlapčevske uniforme in se hladili. Tako so pričakali dan, ko so se partizani umaknili.« Vsaj smrtno stisko napadenih je omenil. Ubita sta bila dva: Ivan Lampič in Ivan Vrbinc. Toda Strle ne bi bil Strle, če ne bi zapisal še enega popolnega nesmisla: »Ker nista hotela streljati, so ju legisti pobili sami«. In še cinizem: »Ranjen je bil Ivan Habič - Bizoviški vrag. Tedaj je dobil le štiri lažje rane v nogo, toda s Tomšičevo ni imel nikoli sreče ...«

Ivana Habiča so partizani ubili na Velikem Osolniku 15. septembra 1943, potem ko je vaške stražarje, ki so bili tam, napadla Tomšičeva brigada in ko je njen komandant ter povojni »narodni heroj« Stane Semič - Daki »obsodil« na smrt 24 vojnih ujetnikov. Če bi Daki še živel in če bi bila Slovenija pravna država, bi bil za ta zločin obsojen na desetletja dolgo zaporno kazen.

Izdajalci so bili komunisti, ne pa branilci pred njihovim nasiljem

Franci Strle je za napadene branilce uporabil izraz »beli izdajalci«. Napadeni vaški stražarji seveda po nobenem merilu niso bili izdajalci česar koli. Vaške straže (in kasneje domobranci) so nastali izrazito izsiljeno, potem ko so komunistični partizani eno leto ropali, grozili, pretepali in ubijali Slovence civiliste. Ti so morali celo iskati zaščito pri okupatorju, saj so bili goloroki in povsem nezavarovani.

Komunisti so Slovence leta 1941 in 1942 sistematično ubijali ter pri tem proti tako ubitim in napadenim vodili grozljivo propagandno vojno z izrazi, da so izdajalci naroda, kolaboranti ter sodelavci okupatorja. Komunisti s svojimi paravojaškimi skupinami (VOS, partizani, Narodna zaščita, aktivisti, terenci) so bili zaradi tega nasilja veliko hujša nevarnost kot okupatorji, saj so domače ljudi ubijali in klevetali zaradi svoje politične ideologije. Izdajalci so bili takrat v Sloveniji le komunisti s svojimi paravojskami, saj so zlorabili okupacijo za fizično in politično uničevanje Slovencev.

Bizovik, kjer so partizani leta 1942 ubijali domačine in uničevali vas. FOTO: Ivo Žajdela

»Zagrizeni« branilci

Strle (280–281): »Razmeroma največ uspeha je imel 3. bataljon, ki je napadal in preiskoval Dobrunje. Belogardistične postojanke, ki je bila v avtokolarski delavnici Mežnarjevega Jožeta, sicer ni bilo mogoče zavzeti. /.../ Tudi razmere za napad so bile nemogoče. Postojanka je bila od vseh strani ob­dana z njivami, te pa so bile zaradi divjega naliva tako razmočene, da so bili partizani blatni od glave do peta. Ker so se morali plaziti po tleh, je bilo orožje tako zamazano, da so bili puškomitraljezi nerabni. /.../ Napaka s partizanske strani pa je bila, da so pred začetkom napada belogardiste pozvali, naj se vdajo. Ti so odgovorili s hudim ognjem.«

Strle (282): »Medtem sta 1. in 2. četa preiskovali domove zagrizenih belogardistov. /Le kakšni naj bi bili »zagrizeni«? Strletu je pač vsaka slabšalna beseda prišla prav, da bi demoniziral žrtve in opravičil napadalce, zločince partizane, op. I. Ž./ Cerkovnika Jakoba Jesiha - Lenarta sicer niso dobili doma, presenetili pa so Toneta Rožnika - Kovača. Skril se je v klet, tam pa je s sekiro napadel nekega borca in ga hudo ranil v roko, s tem pa se je tudi izdal. Potem je v klet skočil vodnik Ludvik Vider, Kovaču strgal sekiro iz rok in ga z njo pokončal.«

Tako torej! Kdo je koga napadal? Partizani so človeka ubili celo s sekiro, nikakor ne edinega leta 1942.

 Nadaljevanje v šestem delu: Partizani 1942: Ena sama morija